Vstop interneta v najširšo javnost, v prvi polovici 1990-tih, na področju izraznosti prinese spletno umetnost (net art, net.art, web art, browser art, medmrežno umetnost …) in e-literaturo (e-lit), ter, kot njen del, e-poezijo.
Na pojav novega medija ter s tem povezano izraznostjo se odzove del akademskega, teoretičnega sveta. V tem res kratkem zapisu (katerega avtor sem praktik, ne teoretik e-poezije) sem osredotočen zgolj na čas nastanka e-poezije in sočasno teorijo in refleksijo, predvsem v Sloveniji.
O spletni kulturi širše in znotraj tega tudi o e-literaturi/e-poeziji je največ pisal dr. Janez Strehovec. Tako kot avtorja novomedijskih del, kot tudi teoretika sta delovala dr. Narvika Bovcon in dr. Aleš Vaupotič. Delno tudi dr. Peter Purg.
Iz mednarodnega sveta omenim le eno, angleško zapisano delo: PhD Espen J. Aarseth: Cybertext: Perspectives on Ergodic Literature. Kratek, pionirski vpogled v naravo linearnega in nelinearnega jezikovnega izražanja, njegove tipologije ter vpogled v naravo besedila, ki za branje/prikaz zahteva netrivialen bralčev poseg – ne glede na medij.
Čeprav skrito za slojem množične kulture, e-branje kot tudi branje o tem branju tudi danes prinaša zanimive vpoglede tako v čas, ki ga živimo, v veliki meri preko računalniških ekranov, kot v poezijo in njen obroben, a nikakor nezanimv e-del.
Del te poti je že doma, v brskalniku, ali kar v žepu, na telefonu, del je na cobiss.si in sprehodu do knjižnice. Pa če se nadaljuje na kavču ali v kavarni, z odprto knjigo v roki. Sam sem že opazil, da je moj pametni telefon lahko tako odličen zaznamek v knjigi kot njen praktičen podaljšek v svet interneta. Kot je tudi knjiga lahko odlična odskočna deska za spletno popotovanje. Srfanje smo rekli temu svojčas.
Podoba: včasih je pomirjujoče, da nisi sam glede rabe telefona in knjige. Izsek iz strani rezultatov iskanja o slednjem na znanem spletnem iskalniku Google.
Foto: (c) Sunčan Patrick Stone.