Tema, ki je samo na videz sodobna, ker termin »potrošniška družba« pač umeščamo v sodoben čas. V čas, ki pozna »fast food«, McDonalds, Coca Colo, Nescafe, trgovske centre, konec koncev tudi Amazon. To je čas, ki je prinesel surogate in konkurenčno ceno ne glede na predmet proizvodnje, ponudbe, prodaje in trga. To je čas, za katerega je relevanten le tržni uspeh in, posledično, dobiček.
To je tema, o kateri lahko debatiramo na dveh nivojih: akademskem in ekonomskem, osebnem ali splošnem. To je tema, o kateri lahko govorim kot pesnik in tema, o kateri lahko govorita, konec koncev, ekonomist in potrošnik. Slednja bosta (in to tudi počneta) zagovarjala ekonomsko logiko, tej pa bo ostro nasprotoval pesnik. Dihotomija, označevana z drugačnim besednjakom, obstaja namreč že stoletja. Prva je blizu obrtniški logiki in razmišljanju, druga je blizu demiurgu in njegovemu statusu v umetnosti. Oba danes, tako kot nekdaj, stojita na nasprotnem bregu in sta si enotna edino v nerazumevanju. Od vse umetnosti ji mogoče še najbolj radikalno ugovarja pesnik, ki ima že od nekdaj status, ki je blizu božjega. Da je lahko zadeva še bolj sprevržena in nasprotujoča, se ji je pridružil t.i. globalni trg in nova »lingua franca«, angleščina. Hlastanje za poceni dobrinami je postalo stalnica tudi na področju umetnosti; »trg« je tisti, ki v ozadju ponuja najboljše za ugodno ceno. Marketing, promocija in PR, v tej kategoriji, ne more izostati. Knjiga, književnost še posebej, se je znašla v zagati, čeprav tega na prvi pogled ni opaziti. Seveda tudi zato, ker jo po desni, med drugim, prehitevajo »druge umetnosti«. Čeprav še vedno prisegamo na knjigo kot nekaj posebnega, nekaj kar preprosto ne more izginiti, se ta, v času »fast fooda« in »surogatov«, umika skorajda v ilegalo ali pa se danes rojeva kot »projekt«. Ilegala pa ima, kot vemo iz zgodovine, lahko tudi prednost, namreč kot subverzivna sila. Tvegana trditev? Mogoče. Poezija ima za razliko od romana pri tem še vedno svojo nenadomestljivo vlogo. Roman sam, kot tak, že manj, saj ga uspešno spodrivajo tudi tv nadaljevanke namenjene množicam, plebsu …, čeprav se je na nek način tudi roman rodil na podoben način – kot nadaljevanja v podlistkih. Film romana ni izpodrinil, kvečjemu sta se dopolnjevala, pa naj bo to v smislu scenarija ali končnega »izdelka«. Poezija ima to srečo, da jo je nemogoče spremeniti v tv nadaljevanko; tudi če bi to komu nekako uspelo, bi bila apriori oz. v svojem bistvu nesprejemljiva. Poezija brez »kofeina« je pač nemogoča.
To pa ne pomeni, da je poezija in njena percepcija danes brez problema. S sestopom s knjižne police in svojevrstnega prirojenega piedestala počasi sestopa tudi s svoje pozicije moči. Vse bolj postaja zamenjava za hlastanje po ljubezni namesto ljubezni same, vse bolj postaja zamenjava za hlastanje po božjem, namesto da bi bila sama po sebi božanska. Vse bolj, seveda vrhunska, ostaja zaprta v svojem vrtu, v svojem getu. Postaja vse bolj nerazumljena, čeprav bi morala biti vse bolj razumljiva vsakršnemu umu. To izkoriščajo tako tisti, ki bi ji morali pomagati, kot tisti, ki vsiljujejo svojo surogatno samovšečno pesnikovanje – pa naj gre za preračunljivost ali naivno preproščino. Tudi poezijo je namreč mogoče ubiti – tako kot je mogoče ubiti konje. V tem primeru se bom do zadeve opredelil najprej prav kot pesnik. Takoj ko se podredim diktatu trga, izgubim svojo svobodo, jasno, tudi pesniško svobodo, ta pa pogojuje vso verodostojnost mene pesnika, moje integritete, mojega bistva. V tem trenutku racionalni duh vrže na plano znano trditev, da pesnik piše za ljudi, za druge, za zdravje njihovega duha in celo telesa. Celo za zdravje narodnega duha. In zato ga hočeš nočeš doletijo razne »na(d)loge«. Potemtakem naj bi pesnik sploh ne bi bil svoboden? Nekdaj so se ga hoteli polastili politiki, religije, nravstveniki, danes taisti jamrajo za dokončno izgubljenim časom, ki jim je to omogočal. V bistvu gre za »never ending story«! Po drugi strani pa hoče biti poezija marsikaj kar s poezijo nima povezave. Skušajo nam (do)povedati, da je poezija danes lahko vse. Od popevke do domislice, tako rekoč. Navadili smo se zbanalizirati prav vse, kar je zbanalizirati mogoče. Pod raznimi izgovori, ki to so ali niso. Najbolj usodno se to odraža prav pri percepciji poezije. Pesnik zato danes ostaja nerazumljen, nemalokrat celo zasmehovan (no ja, kot da se to v zgodovini, kot vemo, ni dogajalo!). Pesniku tako ne ostane drugega kot da ostane sam, zavezan svojemu lastnemu jeziku … in upa, da bo njegova pesem vedno našla bralca. Hvala bogu, resnici na ljubo, se to tudi dogaja.
Tu prehajamo k naslednjemu problemu, ki ga implicira podnaslov tega razmišljanja: »Izgubljeno v prevodu!« Jasno, da sem si to izposodil iz znanega filma. V bistvu pa gre za to, da v globalnem svetu vse bolj prevladuje en jezik. Neprevedeno literarno delo, nepodprto z ustrezno marketinško in PR promocijo nima veliko možnosti za uspeh v današnjem t.i. globalnem svetu, kjer pravladujejo knjige uporabnih vrednosti, nasvetov za srečno življenje (vključno z ljubeznijo), priročnikov, t.i. »non-fiction« književnosti. Če se spet vrnem k poeziji: Formula za uspeh je recimo postal Brodski, nezaželjen, nerazumljen, briljanten ruski pesnik, ki pa je svetovno slavo dosegel šele kot disident, pesnik, ko je leta 1981. prejel štipendijo fondacije MacArthur in leta 1991-1992, ko je dobil nagrado kot najboljši pesnik Združenih držav Amerike. Hočem povedati, da je pesnenje v lastnem maternem jeziku v bistvu privilegij, ki ga ne more izničiti nikakršna nagrada, ne glede na to koga/katerega in koliko bralcev dosega in koliko je globalno uspešen – pravzaprav koliko in kaj globalni trg danes narekuje in pogojuje to t.i. uspešnost. Današnja dostopnost književnosti, pa naj bo to roman, kratka zgodba ali poezija preko internetnih povezav, bistveno ne pripomore k spoznavanju drugih, tudi t.i. marginalnih književnosti. Ta oblika kulturnega imperializma na žalost še vedno obstaja. Skozi izkušnje mojega večletnega dela v okviru Svetovnega PEN-a in Odbora za prevajanje in in jezikovne pravice (TLRC, Translation and linguistic rights Commet), so moje izkušnje prav take, t.j. porazne. Tako nacionalne književnosti ostajajo na margini globalnega trga ali celo zaprte v svoj nacionalni prostor (včasih celo nacionalističen). Seveda obstajajo organizacije, povezave, mnogokrat ali največkrat na nivoju osebnega prizadevanja in osebnih povezav književnikov samih, prevajalcev, entuziastov …
Nemalokrat se pri tem izgubljajo tudi pravi kriteriji, vrednotenje, celo razumevanje literature, še posebej poezije. V zadnjem času seveda tudi na prevladujočih socialnih mrežah kot so Facebook in drugi, kamor se »seli« del literarnega objavljanja. Seveda, in hvala bogu, obstajajo tudi izjeme. Nemalo urednikov in založnikov se je preselilo na svetovni splet, kjer delujejo po istih principih kot je bilo to v navadi v klasičnem založništvu, specializiranih literarnih, umetnosti odprtih revijah itd. Kolikor opažam pa so kriteriji vrednotenja književnosti nemalokrat vprašljivi. V bistvu gre za precejšno analogijo s klasičnim založništvom in odnosom do književnosti kot take. Res je edino to, da na spletu ne morejo prevladovati velike založbe, ki diktirajo, če že hočete, trende z nagradami, vsakršnim elitizmom in svojimi lastnimi ozkimi vase zaverovanimi krogi. Ti se običajno začenjajo že s specializirani literarnimi revijami, nadaljujejo, nemalokrat, z zaprtimi literarnimi krogi in nenazadnje z že omenjenimi etabliranimi založbami.
Zanimivo se mi zdi, in značilno, da v zadnjih letih izginjajo manjše, zanimive, neodvisne založbe, ki so prinašale svež veter na književni trg v marsikateri deželi. Ostajo veliki igralci in množica samozaložnikov. Oboje, po mojem, pelje v nazadovanje književnosti in založniške dejavnosti. Prvi favorizirajo svetovne bestsellerje (temu trendu zvesto sledijo tudi splošne knjižnice) – na izpostavljenih knjižnih policah in pultih se bohotijo prav ti, drugi pa prednjačijo v izdajanju vsakršne, tudi t.i. ljubiteljsko zapisane ljubavne romančiče in pesnikovanja. Današnje možnosti »samo«založništva z relativno malim vlaganjem omogoča, da takorekoč vsakdo izda »svojo knjigo«. Kolikor poznam situacijo po različnih državah, vsaj v evropskem prostoru, kakšnih bistvenih razlik ni ali jih ni zaznati.
Moje razmišljanje tako po eni strani ostaja na nivoju razmišljanja pesnika, avtorja, po drugi strani komparativista, in po, ne nazadnje, tretji, svetovalca odnosov za javnosti. Seveda bi bilo idealno, da to razmišljanje podprem z empiričnimi raziskavami, vendar menim, da so take ali vsaj podobne raziskave dostopne (konec koncev nekaj mojih sklepov izhaja tudi iz njih, torej ne samo iz osebnih izkušenj) in da so, upam, dokaj relevantne. Še najbolj ona, najiskrenejša, nabolj boleča, pesniška.
Mala Ilova Gora, Slovenija, avgust 2015
(pričujoči esej je napisan za 36. Zagrebčke književne razgovore)
Ivo Frbéžar postavlja v ospredje pesniški eksperiment, ki ga razume in uporablja kot preskušanje skrajnih meja v pomenih besed in celo v njihovi strukturi, vse do najmanjšega sestavnega dela: glasu oziroma črke. Blizu mu je igranje z večznačnostjo in mnogoplastnostjo, razbijanje in graditev, ločevanje in povezovanje, zapisovanje in brisanje, prepoznavanje in nespoznavnost, razkrivanje in skrivanje, premetavanje in sestavljanje. Raziskuje izrazne možnosti jezika, navezuje se tudi na izročilo ljudskega pesništva in impresionistično liriko ter obravnava tudi eksistencialne in družbenokritične teme. *(Matevž Kos; Enciklopedija.si) Kot literarni teoretik se ukvarja predvsem s poetiko.
Njegova zadnja pesniška zbirka »Anti/SONETI« je izšla pri Založbi Franc&Franc, v Murski Soboti.
- Ivo Frbéžar: Zakaj pesniti, če ne govoriš za nikogar več? - 11. 1. 2018
- Fotogalerija: Ivo Frbéžar - 8. 4. 2017
- Ivo Frbéžar: Anti/soneti II, xx* - 21. 10. 2015