Irina Starovoyt POEZIJA

Irina Starovoyt: Pesem iz cikla “Izpraznite prostore”

Na tem avionu letim s Strahom in Nado.
Mladi Strah ima že šest let,
pokrije si ušesa
in naredi grozno grimaso.
Nervozna stevardesa
nam poda žvečilne gumije.
        –Ne bojte se. – ji pravim.
        Lahko bi ga prestrašili.
        Boji se tistih,
        ki se bojijo njega.
Zemlja opazuje, ko pridobivamo
na višini, ko se oddaljujemo.
Kar je bilo trdno in čvrsto,
postaja p r a z n i n a n i č a.
Pod nami leži okostje letališča.
Spodaj so ljudje, ki jih še vedno lahko ubijejo,
čeprav je minilo nekaj časa, kar so avioni leteli tu.
Nada potrebuje več kisika.
Pritisne gumb z masko za zrak.
Nič se ne zgodi.
Le po ozkem prehodu
pride stevardesa,
jezna zaradi otroške šale.
–Ja, to je moja mlajša sestra. –pravim.
Težave ima z vdihavanjem
zraka, ki je bil izdihnjen.
Nimate česa bolj svežega?
–Bi odprli okno? –
vpraša stevardesa.
Nadine oči postanejo okrogle,
njena koža pa zamenja odtenek.
Gumb se zasveti zelenkasto-rumeno.
Skozi plastičen kozarec nepitne vode
vidim koralde kisika.
–Vsaka tretja. – pravim Nadi.
–Zdaj sva onstran znanosti. –
odgovori sestrica.
–Najina edina rešitev je,
da ne pričakujeva nikogar.
Nekdo v kabini
govori po radiu,
vključi signal za pristajanje.
Ko sem zbral svoje ranjene in mrtve,
v tem papirnatem letalu letim brez strahu in nade.

Prevedla Neža Vilhelm

Irina Starovoyt
Latest posts by Irina Starovoyt (see all)