Irina Starovoyt POEZIJA

Irina Starovoyt: Dve pesmi iz cikla “Izpraznite prostore”

***
 
Za mano bodo prišli počistit hišo, kot po umrli.
Najprej ogledala zarosijo in jih obrišejo.
Nato obrišejo prstne odtise z umivalnika in stranišča.
Vzamejo spominske magnetke s hladilnika.
Je to #Izdaja ali #Zmaga?
Iz mojih skromnih predalov stresejo
papirje in zvezke.
Kadijo na balkonu, medtem ko preiskujejo
tkivo osirjev in mravljišč. Zažgejo
moje fotografije in dokumente. Zalotijo me
z rdečimi rokami v razmerju
s starim pohištvom: fotelj, majav, ampak zvest,
omara, ki je poznala moj vonj,
potrpežljivi kuhinjska in pisalna miza,
ki me še nista pozabili.
Nova najemnika bosta sedela na mojem kavču, crkljala drug drugega.
Ženska je lepa, noseča.
Pila bosta čaj iz mojih skodelic, prižigala bosta moje sveče.
Samo Ursa Major, velika mama medvedka, vpraša:
Kdo spi v moji postelji? Nekaj ni v redu,
kaj je šlo tu narobe …?
 
***
 
Na Lesbosu (Lemnosu, Hiosu)
nekdo svetle polti iz oddaljene države
leži na trebuhu in gleda proti Turčiji,
čudovite kamne meče po nežni obali,
medtem ko na obzorju morje ziba ribiče in sezonske turiste.
Tu je Egejska obala, tu so Priamovi otroci začeli
plavati. Njihovi otoki so kot čolni na regati.
Geni tečejo po toku – do Bizantincev, Otomanov, Grkov.
Nekdo svetle polti se naravno zanima
za lokalne starine, se zaščiti pred preveč aktivnim soncem,  okopa svoje otroke,
jih vzame iz vode proti njihovi volji, divje
špricajo v somraku.
 
Plaža se izprazni.
 
Nekdo temne poti jadra z druge strani, vso noč. Dokler
je tema gosta, je morje mirno in steklenice so polne sveže vode.
Flota napihljivih čolničev in udrtih lic.
Iz kakšne Iliade, iz kakšne lažne Odiseje so ti odsevni jopiči?
 
Sonce vzhaja nad Lesbosom.
Helikopter jih že vidi, se jim približa, posname fotografije v dokaz.
Ne joči, sin,—pravi njegov jokajoči oče.
Kdorkoli prejadra to morje, postane velik junak.
Postal boš močan, Qasim.
Naučil si se vreči roke čez valove, da nas zaščitiš.
Riam iz Damaska skrbi, da bi pozabila ime taborišča, kamor so ji rekli,
naj gre.
Moria, Moria, Olive grove,—mrmra v stalnih izdihih.
Ni več vrnitve na rodne obale, ko smo vsi prepovedani.
Pri sedmih Qasim ni videl življenja pred vojno, samo smrt.
Piši to v sapfiških kiticah na mrežasti ograji
begunskega taborišča Moria
poleg človeških krp, obešenih po pranju,
poleg mošeje v šotoru.
Moria, Moria, Olive grove,—nekdo temne polti jim pomaga iz vode,
utrujeni mejni čuvaji jemljejo drugega za drugim
tired border guards take them one by one,
špricajo v somraku.
Pokliče nujno pomoč za otok Lesbos.
Tukaj smo—v arabščini in ponovi v grščini: μόλις φτάσαμε.
Zdaj zberite pogum in nam preluknjajte čolne.

Prevedla Neža Vilhelm

Irina Starovoyt
Latest posts by Irina Starovoyt (see all)