Lahko bi zajokal, mar ne? Želiš si strmeti
v jezero in pomešati svoje solze z njim.
Rad si domišljaš, da so hribi na nasprotni strani –
skoraj nevidni v daljavi –
dolgo obljubljena dežela.
Toda veš, da niso: zato bi najraje zajokal,
saj veš: nikjer ni dežele zate,
četudi si tih človek, brez vsakršne krivde.
Nikamor ne moreš s svojim jezikom.
Želiš si, da ne bi prišel sem, mar ne?
Želiš si, da bi ostal doma, kjer se dobro počutiš.
Želiš si, da bi napolnil kopalno kad do roba,
se zleknil vanjo, počival, pozabil na vse.
Toda zdaj si tu in veš, da tišina,
ki tiho brni nad jezerskimi valovi,
ni enaka tisti doma.
Tukajšnja tišina ti prepeva miloglasne pesmi,
ki te vabijo, da bi vstal in se odpravil na pot,
po koščkih zapravil svoje življenje.
Nekje tam daleč daleč je morda obljubljena dežela.
Nekje tam daleč daleč boš morda stopil v praznino.

Prevedla Vera Pejovič in Peter Semolič

• About
• Latest Posts

Immanuel Mifsud

Immanuel Mifsud, rojen leta 1967 na Malti, doktor literature, predavatelj na Univerzi na Malti, je vodilna osebnost malteške književnosti. Objavil je več proznih in pesniških knjig ter knjig za otroke, malteškemu jeziku je prispeval tudi nekaj izvirnih uspavank. Za svoje delo je prejel številne nagrade, tako nacionalne kot mednarodne, med drugim leta 2011 evropsko nagrado za književnost. Njegove pesmi so prevedene v številne svetovne jezike, slovenski bralci pa smo jih lahko spoznali v zbirki »Prgišče listja«, ki je v prevodu Vere Pejovič in Petra Semoliča izšla leta 2013 pri inštitutu IRIU v Ljubljani.

Latest posts by Immanuel Mifsud (see all)

• Immanuel Mifsud: Rue Paul Valéry - 21. 12. 2019
• Immanuel Mifsud: Nikaragovsko jezero - 15. 12. 2019