Poezija in glasba sta sestri. Tako bi se sicer lahko glasilo reklamno sporočilo za številne ljubitelje vsega lepega, ki iščejo glasbo za sproščanje … In očitno je, da se je danes, ko je večji del umetniške produkcije podvržen banalnostim in hipnemu, instant dojemanju, težje soočiti z izkušnjo umetniškega izraza. Za kar mnogokrat poskrbi z oglaševanjem prepreden medijski in javni prostor, v katerega smo hote ali nehote vpeti. Na primer oglasni plakat za izvedbo Mahlerjeve 2. simfonije je bolj podoben oglasu za žensko negovalno kremo obraza, kot da bi (oblikovalsko) sugeriral, kaj je Mahlerjeva glasba, kakšno je njeno izročilo … Kakorkoli, ko se izreče stavek, da sta glasba in poezija sestri, ga je potrebno pretresti in (pre)misliti to »sorodstvo« oziroma njuno »krvno navezo«.
Pravzaprav je povezav med poezijo in glasbo veliko, vsaj toliko pa je med njima razlik. Danes ju dojemamo ločeno, kot dve razvejani umetniški polji; na splošno rečeno: prvo je zavezano besedi (oziroma jeziku), drugo pa noti (oziroma glasbenim znakom, tudi zvokom, šumom idr.). Obe druži dejstvo, da sta v osnovi neka oblika komunikacije, skozi katero ljudje delijo svoja čustva, misli, ideje, občutenja idr. Vendar je treba biti pri tej opredelitvi previden. Glasba je (načeloma) res univerzalno razumljiva, a hkrati nič ne pomeni. John Cage, raziskovalec uporabe govora v glasbi in nepogrešljiv mislec odnosa glasbe in besede, je v predavanju z naslovom Kompozicija kot proces zastavil nekaj vprašanj, povezanih s komunikacijo: »Glasba, kaj ona komunicira? / Je to, kar je meni jasno, tudi tebi? / Je glasba samo zvoki? / Kaj potem ona komunicira?« itd. Podobno, če bi zamenjali besedo glasba z besedo poezija, bi lahko veljalo za bolj avantgardno (v zvočnost) usmerjeno poezijo. Nadalje, obe sta skozi zgodovino opravljali različne funkcije, njuna (družbena) funkcionalnost je bila različno intenzivna, čeprav je – na sledi Adornovih razmišljanj o glasbi – ta bila brezfunkcionalna, bolj kot druge umetnosti; in poezija je, če si to hočemo priznati ali ne, bila večkrat postavljena v funkcionalnost …
Zgodovina poezije in glasbe je mnogokrat prepletena, njune poti so se večkrat križale, čeprav ju ni mogoče preprosto enačiti, kot se to danes pogosto počne, ko se na primer rokerska besedila razglaša za poezijo. O razlikah med poezijo in rokerskimi besedili je pesnik Matthew Zapruder napisal esej z naslovom The Difference Between Poetry and Song Lyrics, v katerem na koncu izpostavi, da je bolj produktivno razmišljati, kako se besedila vežejo na glasbeni del, medtem ko se poezija nanaša na tišine, kulturne in dejanske. Ali rečeno z Rilkejem: »V tem, ko to izrekam (slišite?), nastaja tišina; tišina, ki obdaja stvari.«
Podobno poezijo in glasbo zaznamuje tehnološki razvoj, kot je iznajdba tiska. Natis knjige oziroma partiture je omogočil brezmejno število ponovitev branj oziroma poslušanj, hkrati pa precej vplival na odnos, izvajanje in dojemanje tako ene kot druge. Tu ju sicer loči časovna razlika: knjigo je nekdo, če je seveda znal brati in imel dovolj denarja, da jo je kupil, bral kadarkoli in kjerkoli in to od vzpostavitve modernega založništva (19. stol.) dalje, ko je že bilo v obtoku več knjig za širšo uporabo, medtem ko se je glasba izvajala le na privatnih ali javnih koncertih in so njeni ljubitelji čakali vse do 20. stoletja, da so dobili radijske sprejemnike (z načrtovanim glasbenim programom), predvajalnike glasbe (gramofon je leta 1887 izumil Emile Berliner, vendar je bilo potrebnih še več let, da je prišel v splošno uporabo) ter nosilce zvoka, ki so jim omogočili domače poslušanje glasbe. Ob tem ni zanemarljivo tudi dejstvo, da sta s tiskom poezija in glasba postali del založniških industrij, prva knjižne in druga glasbene, ki je bila, vsaj v primerjavi s poezijo, že kaj kmalu precej bolj donosna, kasneje pa tudi bolj razširjena in precej bolj podvržena diktaturi trga, kar je v širšem smislu vplivalo tudi na ustvarjanje le-te.
Ko na hitro, površno preletimo njuno zgodovino, so tu vsaj tri vstopne postaje v zgodovini njunega odnosa, ki kažejo na njuno tesno povezanost, tudi neločljivost: stari Grki, trubadurji in avantgarde z začetka 20. stoletja, ko so se tako v poeziji kot glasbi porodile nove možnosti umetniškega izraza. V teh primerih ne gre le za dopolnjevanje ene in druge, temveč mnogokrat za skupni temelj, iz katerega zrasteta skupaj, sta neločljivo povezani in prepleteni: živita ena v drugi in ena skozi drugo. Gregor Pompe je v tekstu Literatura in glasba – večni nesporazum? vzpostavi njuno prepletenost v stari Grčiji: »Viri namreč govore o tem, da sta bila jezik in glasba neločljivo povezani in da je tako obstajala tudi nenavadno trdna zveza med literaturo in glasbo kot umetnostjo. Aojdov, pevcev epov v arhaičnem obdobju (tudi Homerja), tako ne gre razumeti le kot literarne mojstre, temveč morda tudi kot svojevrstne glasbenike (skladatelje?).« Eden bolj izrazitih primerov njunega vraščanja, če preskočimo mnoga stoletja in pogledamo v obdobje avantgard, pa je delo Ursonate (1922 – 1932) Kurta Schwittersa. Gre za razvpito zvočno pesem, ki je bila – in to ni nezanemarljivo – poimenovana tudi kot »sonata (iz) prvinskih zvokov« ali, dobesedno, »prasonata«. Besede so tu iztrgane iz pomenskega konteksta in prenesene v drug, glasbeni koncept. Poimenovanje sonata izhaja iz glasbenega besedišča in je prvotno predstavljalo vsako instrumentalno glasbo, da, instrumentalno glasbo. Schwitters je torej iz besed, natančneje, človeških (pra)zvokov in ne not skomponiral (proto)pesniško delo. Ali kot je že v omenjenem tekstu koncizno povzel Pompe: »Pomenov osvobojeni glasovi, fonetični material kot najmanjši delec jezika, je sedaj ‘upesnjen’ s pomočjo glasbeno-formalnih postopkov.« To delo, ki ima tudi podobno strukturo kot klasična sonata ali simfonija, je sestavljeno iz štirih delov: Erster Teil, Largo, Scherzo in Presto. Schwitters je k njemu, podobno kot nekateri skladatelji, spisal še navodila, kako naj se jo izvaja (npr. kakšen naj bo tempo, emocionalni naboj idr.) in kakšni so pravilni naglasi v zapisu, ki je videti kot »pesem-skladba«. Ob tem je še poudaril, da jo je bolje poslušati kot brati. Kar brez dvoma drži še danes. Delo Ursonata je križanec poezije in glasbe, predstavlja tisto, o čemer se je v že omenjenem predavanju spraševal John Cage: »Če so besede zvoki, ali so muzikalni ali so samo šumi?«
In danes je, ko je produkcija glasbenih in pesniških del precej večja kot nekoč in če se ob tem še ozremo v zgodovino ne zgolj ustvarjenih del, temveč tudi njunega odnosa, je spoj poezije in glasbe precej bolj zapleten in kompleksen, kot se zdi. Dejansko je – badioujevsko rečeno, ko je edina orientacija v umetnosti dezorientacija – nemogoče točno določiti, kje vse se spajata, kje vse biva poezija v glasbi, in obratno – kje vse biva glasba v poeziji; in kakšen je pri vsem tem še pomen glasu kot izraznega sredstva, pa pomen zvokov in šumov ter navsezadnje tišine in hrupa. Primer Ursonate, če se omejim le na določeno umetniško delo iz 20. stoletja, razvidno predstavlja vmesni prostora med glasbo poezijo oziroma točko srečališča, neposrednega povezovanja. Ali drugače: to delo ni povesem glasba in hkrati ni povsem poezija. Prav zato se mi zdi smiselno raziskovanje odnosa poezije in glasbe začeti v tem vmesnem prostoru, v prostoru, ki ga definira eno in drugo hkrati. Kar nadalje ne pomeni, da so na primer uglasbena pesniška dela – teh je danes v vseh glasbenih poetikah ogromno, od klasične do elektronske glasbe in vsega vmes – manj vredna, vendar je vzgib, navdih idr. za ustvarjanje le-teh drugačen. Na primer delo The Desert Music Steva Reicha je uglasbitev pesniške zbirke The Desert Music And Other Poems W. C. Williamsa. Tako je najprej Williamsa napisal pesmi, zbrane v omenjeni knjigi, nato je Reich na njegovo poezijo skomponiral omenjeno skladbo. Tu razumem odnos poezije in glasbe, drugače kot v kontekstu Ursonate, kot »proces interpretacije«, proces, v katerem je, kot v knjigi Resnične prisotnosti omenja George Steiner, »branje« umetnosti že umetnost, natančneje rečeno: »Najboljša branja umetnosti so umetnost.« Ta »branja umetnosti« pa ne gre zamenjevati z vplivi glasbe na neko pesniško ustvarjanje. S tem se spet razpre širok diapazon razmišljanj in primerov, ki so mnogokrat prezrti in neraziskani, tudi pri nas. Poezija Milana Dekleve, ki že z naslovi sugerira na glasbene vplive, na primer naslov njegovih zbranih pesmi se glasi Uglaševanje molka, mestoma razvija ritem, značilen za nekatere jazzovske skladbe. Najbolj izstopajoč sodobni primer vpliva glasbe na poezijo pri nas pa je pesniška zbirka Pod vtisom Ane Pepelnik, v kateri avtorica meša, manipulira, reže in na novo sestavlja pesmi in pesniške zbirke različnih avtorjev in avtoric. Gre za postmodernistični pristop, ki ga lahko povežemo tudi s t. i. DJ kulturo, ki se je intenzivno razvijala od sedemdesetih let 20. stol. dalje in ima še danes vidno vlogo v glasbenem svetu. Podobno ko DJ iz različnih komadov ali delov komada pesnica iz vrezov drugih pesnikov in pesnic sestavlja svoje pesmi in, če prevedem v glasbeni jezik, v svoj dj-set. Ali rečeno drugače, spet v glasbenem jeziku: Ana Pepelnik je v pesniški zbirki Pod vtisom remiksala dela slovenskih in tujih pesnikov ter pesnic, komponirala je s pomočjo tujega materiala. Skratka, gre za zelo podoben način ustvarjanja, vendar z drugimi sredstvi. V literaturi je v zgodnjih šestdesetih letih 20. stol. s cut-up tehniko na podoben način ustvarjal William S. Burroughs, ki je bil tudi povezan z glasbeniki, med drugimi z DJ Spookyjem. Vpliv glasbe na poezijo je bil in je še vedno velik; in konstanten. T. S. Eliot je v eseju z naslovom Glasba poezije zapisal nekaj, kar danes, mnogo desetletji od njegove objave, deluje kot dobrodošlo priporočilo: »Mislim, da lahko pesnik veliko pridobi s študijem glasbe. […] Prepričan pa sem, da sta tisti posebnosti, ki se pesnika pri glasbi najbolj tičeta, čut za ritem in čut za strukturo.«
Ta površen pregled odnosa med poezijo in glasbo je potrebno razumeti kot uvod, kot nastavek za nadaljnja razmišljanja te neskončne pustolovščine, ki traja že tisočletja. In bo trajala. Dokler bo človek.
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Foto Tihomir Pinter
- Gregor Podlogar: Sivi zajček - 3. 10. 2020
- Gregor Podlogar: Nekaj pesniških vprašanj in nekaj vprašanj o poeziji: naključnih deset priporočil za uporabo - 1. 10. 2020
- Gregor Podlogar: Brez besed je sedem - 27. 9. 2020