Koplješ na svojem koščku zemlje, se
premikaš skozi temo, mišice se napenjajo druga za drugo
v vsakem delčku posebej, raztezajo in krčijo
tvoje segmentirano valjasto telo, ki pušča za sabo brazde.
Ustvarjaš prehode za vodo in zrak,
načrtuješ v tajnosti vrzeli, ki preprečujejo, da bi se struktura zrušila.
Poznaš mrtve stvari. Rastline in bitja.
Z ritmičnimi gibi premikaš snov in jo ob tem rahljaš.
Brez oči razkazuješ svoj apetit.
Ješ svet in ga s tem odpiraš.
Zauživaš, da bi razločil.
Pod zemljo, steptano od korakov, zagrizeš v zbito maso
gnijočega listja, gline in plesni ter izstisneš iz sebe le to, od česar
se lahko ločiš, enako gotov vase, kot si bil na začetku.
Tvoji izločki vežejo zemljo,
tvoj drek jo obogati. Stanje stvari
ni nikoli dokončno, obnavlja se. Ti, površinski arhivar,
ki zaznavaš vse, kar obstaja,
se lahko prebiješ skozi. Telo, gnano z načrtom,
skritem v njem.
Prevedel Peter Semolič
- Gail McConnell: *** - 22. 10. 2022
- Gail McConnell: O liriki - 20. 10. 2022
- Gail McConnell: Črv - 16. 10. 2022