Franci Novak: Julijska noč

Zvečer ljudje tiho zalivajo prazne vrtove,

po katerih se tihotapijo le beli, gibki mački.

 

Vse hiše imajo na stežaj odprta okna, glasovi ljudi,

živali in stvari se zdijo tako blizu, kot bi bila

 

naša telesa nekje zunaj, v svetli noči;

potem legamo nazaj in glasovi stopijo za nami

 

skozi odprta okna, radovedno poizvedujejo,

zrejo v naše prostore na ozadju z zvezdami

 

posutega neba kot drobni predmeti, barvite igrače –

kriki in klici vseh bitij tam zunaj, hrum avtomobilov

 

in pisk oddaljenega vlaka se obračajo in poskakujejo,

sijoči, otipljivi in živopisni, na okenskih policah.

 

Ko zapremo oči, glasovi kot plavje trkajo ob naša

telesa, dokler ne utonemo, dokler nas ne prelije

 

spanec. Zjutraj se za letvami oknic, na steni sobe,

izrišejo ostri trakovi sončne svetlobe, podobni

 

skeletom izkopanih, dolgo potopljenih teles,

potem zbledijo in izginejo. Vstanem in grem iz hiše.

 

Sprehajam se po vrtu, v otroškem bazenu

se na gladini zibajo igrače, lepe in stvarne,

 

ostanki igre prejšnjega dne poplesujejo skupaj

s trupelci žuželk, kot bi jih komaj opazno premikali

 

gibi neštetih rok. Nikjer ni nikogar, tiho je

in prazno, le bel maček s tleskajočim jezikom

 

in drhtečim telesom pije vodo iz otroškega

bazena – potem pride k meni in se ovije

 

okoli mojih nog, pazljivo

in oprezno, kot da sem tujec.

Franci Novak
Latest posts by Franci Novak (see all)