Aleš Jelenko. Terra Incognita. Ljubljana: KUD Apokalipsa, 2022 (Posebne izdaje).
Terra incognita je že četrta pesniška zbirka Aleša Jelenka. Po prvencu Kontejner iz leta 2016 so sledile še zbirke Prvinska govorica (2017), (Ne)obstoj (2018) in Paralelna vesolja (2021). Nova pesniška knjižica je tridelna. Naslovi posameznih delov so: Prihod, Tavanje po goloti in Večerna sodba. V vseh treh delih je osnovni ton Jelenkovega pisanja definitivno refleksiven, miselni, včasih celo nekoliko filozofski (seveda ne v tem smislu, da bi se skliceval na kakšno konkretno filozofijo). In če je res, da vsako pristno mišljenje, tudi tisto v poeziji, izrašča iz čudenja, potem je verjetno treba tudi Jelenkove verze presojati v tej luči, namreč, koliko je v njih takšnega pristnega čudenja svetu oziroma vsemu, kar je.
Kakor koli že, na zunaj, oblikovno, je Jelenkov verz kratek, blizu reku, pregovoru oziroma gnomi, ki je vendarle prastara forma poetičnega izražanja, do danes vsepovsod še vedno živa (v slovenski sodobni poeziji je mojster takšne poezije na primer Milan Dekleva). Nedvomno gre za zahtevno poetiko, kolikor je treba s čim manj gradiva povedati čim več. Aforistično, ekonomično, celo lapidarno izrekanje, torej nekakšen »minimalizem« Jelenko uspešno besedno zgnete v verze, kot so: »Poriniti dlan v svežo zemljo // in izvleči metulja.« Ali: »Molk je le krik / najiskrenejših besed.« Vendar ni vsa zbirka napisana z enako kondicijo, z enako energijo. Tu in tam najdemo tudi pomensko nekoliko bolj »razredčene« verze, ki se zato berejo kot hipne impresije, trenutne domislice, in delujejo nekako »napol pečeno«; kot take so (z avtorjevo intenco ali brez nje) ponujene bralcu kot nekakšne manj zavezujoče drobtinice, iveri oziroma okruški – slednja beseda celo izrecno stopa v naslov ene izmed takšnih pesmi. Jelenkova poezija ni vedno čista pijača, pogosto je nekako »koktejlizirana«, kolikor meša in povezuje heterogeno, včasih celo metonimično disparatno, kot je rečeno nekje: »… iztisniti limono / v kozarec / ter popiti čokolado?« (62).
Toda takšno »okrušenost« in »pomešanost« je vendarle mogoče povezati z »otroškostjo«, ki se v tej zbirki pogosto javlja tudi motivno. In morda je prav v tem bistvo zbirke: preprostost, ki niha med pristno otroškostjo in zgolj naivnostjo. Verjetno je avtor, s svojimi refleksijami in vpraševanji, na sledi temu, kar otroci avtentično doživljajo in po svojem bistvu so, oziroma, kot pove neki citat: »Le otroci / ne poznajo / robov.«
Po svoje intrigantna in enigmatična je Jelenkova (psevdo)religiozna gesta, ki jo najdemo v pesmi, ki imenuje in vzklicuje staroegipčanske bogove, kot so Oziris, Tot, Veliki Ra, Set in Horus. Ti seveda bolj funkcionirajo kot fikcijske instance, morda kot simboli avtorjeve samorefleksije in vpraševanje o svetu. Navsezadnje pa ne moremo tudi mimo verjetno najmočnejše formulacije v zbirki. »(Vsi jaz-i / s(m)o le pike.)« Vsak jaz je vedno ego: končen, smrten, predvsem pa omejen. Misliti pogoje te omejenosti je naloga vsakršne pristne »de-egoizacije«, ki je ena izmed temeljnih funkcij umetnosti. Odgovor na to, kako ta uspeva v Jelenkovi poeziji, bosta morala (vedno znova) priskrbeti bralka in bralec – ta sta tudi spričo »večnega vračanja« avtorja samega vase, povabljena, da ta jaz vendarle skalita, da pomolita vsaj prste vanj: »Tudi sam se / izlivam vase. Le kdo bo prste / pomolil vame?« Da pa je izrekanje »punktualizacije« jaza res »hermenevtični ključ« Jelenkovega pisanja, je dobro opazila tudi Stanislava Chrobáková Repar, avtorica spremne besede, ki si zgornjo formulacijo o jazih in pikah izposoja za naslov svojega besedila in opredeli eno izmed bistvenih namer, ki je v ozadju zbirke takole: »Če pa protagonist teh besedil izreče: ‘izrisujem se na novo’, meji ne le na morebitno izkušnjo še nerojenega očetovstva, temveč tudi na našo identifikacijo prek otroške nedolžnosti, ki nam gre nasproti kot letni časi; preko miselnosti, ki nas razodeva in vsesplošno označuje kot ‘pikice jaza’; spričo smrtnosti, ki nam vedno sodi prav s kamero na rami in nas pelje pod nevidno okrilje nebeškega svoda«.
Lukas Debeljak: Poznati kot voda. Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2022 (Zbirka Aleph).
Poznati kot voda je pesniški debut Lukasa Debeljaka, ki pa ga vendarle že poznamo kot pesnika. Naslovna beseda voda je tu indikativna, pa tudi kontraindikativna: vsaj kolikor ne razbiramo samo gladine teksta, v katerem se voda in njena prosojna ter pretakajoča se narava lahko postavlja kot kakšen motiv ali tema, temveč je in hoče biti strukturna matrica. Napotuje namreč k praoblikam gibanja, spreminjanja, preobražanja, pa tudi k težnji k umiritvi, k izravnavanju vseh napetosti, nasprotij, torej k homeostazi. Gibanje vode je gibanje jezika, telesa in njegovega »nesklenjenega« subjekta. Vse skupaj pa je razlito v prostor – pesmi.
Prelivanje iz haikujevske zgoščenosti v dolge pasaže naracij, pesmi v prozi morda, prepredenih s citati, tistimi kratkimi, kot se »spodobi«, in daljšimi »nespodobnimi«, kar celimi odlomki iz akademskih besedil, poigravanje z jezikom, foucaultovsko razbitim v diskurze, prodiranje v samo jedro diskurzivnosti diskurzivnega – vse to je, kot formalni ustroj, manj pomembno, zgolj gladina vode pesmi. Tu seveda ni nobenega koketiranja s teorijo, ta je ves čas že poetizirana, tako kot je liričnost diskurzivirana, ampak gre za kopanje do vode, za vprašanje človekovega boja, ki je najprej nenehen boj z jezikom (»Jezik: Otvoritev: 24/7/365.«) Iz tega boja izhaja potreba po koreografiji person, režiranje številnih glasov, ki govorijo z različnih perspektiv. A skoznje vendarle prenika temeljna relacijskost jaza in tija, ujetih v govorjenje, poslušanje: »Jaz govorim, ti poslušaš, vedno malo manj, skoraj te že ni več z nami, čevlji hitreje potapkavajo, evo tebe, ne poslušaš me več, ni te več. Kje si zdaj? Kaj se ti dogaja?« Neenoviti subjekt pesmi se multiplicira skozi različne glasove, išče svoj glas, da bi ga izgubil: »dobil sem glas / da bi se govorilo / česar ne znam izgovoriti // v svojem glasu.«
Pesnik je arheolog, ki koplje po jeziku, globoko pod »gladino zemlje«, da bi se dokopal do – kar je celo eksplicitno imenovano – »predpisave«, se pravi do tega, kar ga hkrati postavlja in razstavlja. Nemogoča naloga – ki pa vendarle pojasnjuje, zakaj je tu tako trmasto navzoč šalamunovski »treba je govoriti«. Govoriti, komponirati je enako biti. Zato je upravičen strah pred koncem pesmi: »Ta pesem se ne bo nikoli končala.« Ker: »Nikoli ni dovolj časa, da bi povedali, kar vemo.« In: »In ko bomo imeli dovolj časa, ne bomo vedeli –» Ker prav govorjenje – in pesniško govorjenje toliko bolj – govor vrača k izvornim predelom človeškega rekanja – celo k nekakšni molitvi. Če ne drugega, ta vznika kot vztrajna prošnja za govoriti in poslušati ter biti slišan, skratka, ne biti definiran samo od lastnega jaza, temveč vplivan, morda oblikovan od (drugega) tija; ali morda samo plesati po mejah in upati tudi na njihovo prekoračitev: »Na vsaki meji, brez / telesa, proti tebi, druga pesem. –»
Meta-fikcijskosti te zbirke ni treba toliko iskati v njeni »nekonvencionalnosti« ali v »ortodoksni« literarnoteoretični izpeljavi samoizstopanja iz polja fikcije – večna želja vsakega in vsega je, da »išče čezse pot onkraj« –, temveč gre prej za nekakšno šivanje od spodaj navzgor, od zgoraj navzdol, ki naposled – lacanovsko rečeno – pripelje do poslednjega prešitja, retrokativne refiguracije smisla pisanja/govorjenja kot poslušanja. Tega postavlja in hkrati ne postavlja zadnja pesem, ki to hkrati ni, ker je citat (ali avtocitat?): »’poslušaj: / spomnili se te bomo / spomnili več, / in se še nam govori, / kako se poje. / poslušaj.’«
Pino Pograjc: Trgetanje. Ljubljana: Literarno društvo IA, 2022 (Zbirka Črna skrinjica).
Pino Pograjc je nedvomno novo ime na sceni slovenske poezije. Njegov prvenec Trgetanje pa, zanimivo, tega sploh ne daje slutiti. Avtor namreč stopa v javnost z izgotovljeno, zrelo pisavo izkušnje in preizkušenosti. Vtis je celo, kot da bi šlo celo za sintezo predhodnih, verjetno neobstoječih zbirk.
Čeprav je delo napisano v komunikativnem stilu, pogosto kot naracija, ki se prelamlja in lirično zgoščuje s fragmenti citatov, večinoma uglasbljenih besedil iz pop glasbe, medtem ko so literarni citati praviloma pridržani za mota, in ima očitno petdelno kompozicijo, gre za poezijo, ki ne trpi obnove; ni je mogoče povzemati ali parafrazirati. Tudi ne zares ocenjevati, saj je pisana z izkušenjsko zavezujočnostjo, da ne rečem celo »s krvjo«. In kdo more ocenjevati to, kar je ali vsaj bi lahko izkusil človek? Tu zato prikazujem samo enega od »eksistencialnih «vozlišč zbirk, ki pa seveda napotuje na branje, še več: zahteva ga.
Pesnik (oziroma pesniški subjekt, vsaj če želimo biti »teoretsko« korektnejši) vzpostavlja prostor svoje zbirke znotraj praprostora odnosov, najprej s pomembnimi drugimi. Gre za relacije mati in sin, oče in sin, tudi za jaz in njegove bratje, sestre. Družina je – kakor nas učijo tradicionalne sociološke teorije družbe, osnovna celica družbe. Na začetku torej koordinate neke družine: ta hkrati nastaja in razpada, zato obsojenost na to, da »simuliramo družino«. Odnosi, tisti od začetka in tisti poznejši, subjekt vzpostavljajo in razstavljajo. Njihova past je v tem, da vsiljujejo ekonomijo, ki je pogosto pregrabežljiva: »… človeški odnosi temeljijo na transakcijah / in jaz ne morem ponuditi ničesar.« Drugi so hkrati vir sreče (ko se zaljubljamo, uživamo v njih, ki so, skoraj freudovsko rečeno: »male psihoze«), pogosteje pa povzročajo še globljo praznino in samoto: »vedno je nekdo poleg tebe, / da te samota / še bolj raztrga«.
Glavni vektor te poezije je trpljenje, bolečina, ki se vpisuje v telo, v meso, kri in kožo ter dušo. Bolečina spričo bolezni drugih. Bolečina lastne bolezni. Bolečina fizične in psihične dezintegracije, bolečina odraščanja. Bolečina seksualnih izkušenj. Bolečina »drugačnosti«, bolečina (ne)odnosov, bolečina ljubezni, bolečina spomina in ne nazadnje: bolečina pesmi in pesnjenja. Ko omenimo besedo »bolečina«, je seveda treba vedeti, da je ob njej vselej tudi »užitek«, včasih celo »ekstaza«. Eno ne gre brez drugega. In govorica bolečine, tako kot telesa, je spazmodična: »vse telo je zgrabil krč«. Pisava bolečine je pisava telesa in literature. A bolečina, za katero se človek vedno bori, da bi jo presegel (ali vsaj »prenesel«), hkrati ubija in zdravi. Pogublja in rešuje. Iz tega paradoksa ni izhoda. Čeprav Pograjčeva poezija s svojo brutalno rahločutnostjo morda ni za vsakogar, vsekakor ne za tiste, ki so, če si lahko sposodimo angleško besedico faint-hearted, smo – spet paradoks – mi vsi, kot beroči subjekti, na neki način sopesniki te knjige; kajti za vse nas nikoli ne morejo nehati veljati verzi, kot so: »brisanje prastrahu / je še v poteku.« Tu smo in se vpisujemo v te pesmi, ko se beroč vprašujemo, ali bo »prastrah« vsakega izmed nas sploh kdaj »nehal praskati«. Pino Pograjc nas uči, kako zelo potrebujemo poezijo, njene krepke antipsihotične učinke.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Dr. Alen Albin Širca: Tri telesa - 1. 7. 2023
- dr. Alen Albin Širca: »da začetek Nje je: Pesmi« - 6. 7. 2022