Đorđe Matić: Nimam več enega imena

Nimam več enega imena
imam različne verzije, sto načinov imena
kot so ga, takšnega, nemogočega, nedosledno
napisanega, izgovarjali
 
najprej nervozno in z grožnjo
na mejah, na vlakih in na avtobusih
na policiji, na občinah in v ambasadah  
nezainteresirano, na poštah in v bankah
kako so se z imenom spopadali
tukajšnji ubogi uslužbenci, in jaz z njimi
kako so se trudili, se borili
nastopali s simpatijami
se jezili in spravili z imenom pred seboj
dodajali črke, izpuščali glasove
premeščali naglas, ugotavljali intonacijo
mižali in se mrščili
zajemali sapo, preden so se spustili v izgovorjavo
 
Nato prijateljske variante
v jezikih civiliziranih narodov –
ko se je človek rad prepuščal krstu
da bi bil malo na varnem
da bi se tudi nanj spustila mehka roka
dokler si ne nabere novih moči
 
Za seboj vlečem v senci
tudi številna ljubkovalna imena
ki so mi jih nadele
toda kakor da jih nikoli ne bi
ko me danes pokličejo
po telefonu ali ko mi pišejo jezna uradna pisma
 
Pa še to
 
ko se včasih vrnem
in me kdo nov pokliče
po imenu, ki naglo oživi pod znanim timbrom
enkrat dobrim in prisrčnim
drugič pa
z dvignjenimi obrvmi
z bagažo pod težo neprijetne tišine
in nečim samoumevnim
kar me užali vedno
tako da se hočem nemudoma vrniti sem
da se zaradi groze prepoznavanja
raje skrijem v sto napačnih inačic svojega imena
kjer lažje poslušam, kako se zlomijo
nad neznanim
 
poslušam znova, kako se spotikajo in vstajajo
tolčejo meni znani nepravilni ritem
v ušesu gotov, zaspani drugi zven
v katerega se zavijem kot v udoben plašč

Prevedla Dragana Bojanić Tijardović

Đorđe Matić
Latest posts by Đorđe Matić (see all)