1.
so gozdovi brez ptic in so piramide brez upanja. v mulju ob
savinji spijo pijani skarabeji, iz žil jim šprica siva snov. rosa
je še vedno usodna za žive rože, za sipe in kamnite hiše, v
2.
katerih se hrome liliputanke spogledujejo z dišečimi hroščki.
vetrovi z belim ognjem obkrožajo svet: skozi vlažno tkanino
oblakov švigajo v srca živali rubinasti jeziki sonca: namesto
3.
besed. majhni nerodni ljudje utelešajo prazne misli v senci
svojih okornih šotorišč, majhni nerodni ljudje ponoči bedijo
ob pločevinastih knjigah in omamljenih princesah: kot krti.
4.
pod stopala tvoje sfinge, hatshepsud, sem zagrebel oholost
svoje zdrizaste pesniške fantazije in pepel svojih prednikov:
po mrzlem drobovju zvezd se sprehajam, nor in osramočen
6.
predstavnik tarnajočega ljudstva, z vretenom in ostrorobim
kamenjem z dna skrivnostnih ponikalnic. stkal si bom plašč,
pravljičarka, nov čarovniški plašč iz bele žime tvoje lasulje.
- Dani Bedrač: Aprilski nokturno - 17. 6. 2016
- Dani Bedrač: Tercine o beli lasulji pravljičarke Hatshepsut - 25. 8. 2015