1
 
Preštejem vse ceste, ki sem jih prehodila.
Odštejem tiste, ki so mi prišle naproti.
Izognem se križišču, na katerem sem se
ustavljala predolgo. Tam je semafor
zaljubljen v rdeče. Pred njim nenehno
zori grozd čakajočih. Na hribih vodni
stolpi stražijo soseščine. Pripete v pobočje
pešca po stopnicah spuščajo v nižino.
Med soteskami stavb, reka prometa.
Ko pramen svetlobe prispe do dna,
se svetlikajo avtomobili – ribe na površju
temne vode. Lesketajo se trenutki, ko mesto
drsi skozi mene. Jeklo, beton, asfalt
tečejo do nabrežja, se zožijo v mostove.
Pod njimi barže s premogom za
naslednji hlad. Segal bo do reber stekla,
do rjastih stebrov, do svetilk; zaščitniško
se sklanjajo nad ulico, ki se izteka vame.
 
2
 
Morda imajo v lekarni cepivo proti cestam,
ki tečejo skozi telo. Po njih potuje spomin,
rožlja s ključi vrat brez vhoda.
Nekateri segajo po kljuki ruševin, ko se
na tujem potapljajo v slovarjih. Ko gnetejo
tuje zloge v kruh, letijo ptice z dreves,
ki jih nihče ne obira več, skoznje, v kljunih
davni sad, okamenel. Vse poti vodijo
do tolažilnega izhoda: nekoč vrnitev.
 
3
 
Nekateri gredo vase, ko se spremeni kraj,
ko se na drogovih menjajo zastave.
Kjer koli odprejo vrata, vedno stopijo
v svojo ulico. Sledijo toku krvi kot reki,
ki ravnodušno teče skozi razsute mestne
četrti, mimo opustošene hiše, dokler se ne
vrne s povratno karto sonca na izhodišče.
Udomačijo zmajski strah v nočnega metulja.
Zaletava se v namizno luč, ko se sklanjajo
nad slovarje. Na slepo v vseh abecedah
najdejo sebe in dom. Kar nosijo v sebi,
jih nese, četudi prihodnost menja smer.
 
(iz še neobjavljene pesniške zbirke Odhajanje za začetnike, Beletrina, Ljubljana 2020)