Čakam, da se zdani, ko se bodo stvari obrnile na bolje.

Čakam na svoj šestnajsti rojstni dan, ko bo vse drugače.

Danes sem našla na pol pokajen čik.

Saj ne kadim, je pa razlog,

da vprašaš ljudi za nekaj, kar ti lahko dajo.

Ogenj. Malce toplote.

Lakota jih plaši.

Punca mi je dala preostanek svoje kitajske hrane.

Sem jedla z njeno vilico. Čez nekaj časa bakterije niso več pomembne.

Nekaj starega mi je padlo v oko.

Izdihnem njeno ime. Fionnuala.

Varuje me. Fionnuala. Vir svetlobe.

Mami je prebrala kar sem napisala.

Fionnualine blazinice prstov počasi mešajo

izbokline dol po moji hrbtenici, kot kocke sladkorja v vročem čaju.

Napisala sem »vzleti« v svoj dnevnik.

Fionnuala me je dala spat,

kjer sem sanjala, da sem OK.

Volk se je vrnil, grize mojo zavest. Hrani se z grehom.

Foter je totalno znorel. Moja hči pa že ne.

Ne bi mi smelo biti všeč, potem tega ne bi napisala.

En moški je bil prijazen. Funt v mojem naročju.

Kapučino je samo kava s peno.

Sem mislila, da je kaj več.

Vse stene so sesute.

Tu sem, kar sem.

Noči so predolge,

čez vso Irsko, peš,

brez denarja in s starimi supergami.

Krasno dišiš, je rekla Fionnuala.

Bejbisitali sva, toplo je bilo na kavču.

To so bila nebesa.

Bila sem zlobna in srečna. Nikogar nisem prizadela.

VELIKA DEBELA LEZBA z velikimi črnimi črkami po vseh mojih knjigah.

Suha sem. Koščena kot prekla.

Kako so vedeli, preden sem vedela sama?

Rjav ovojni papir. Zlate zvezde prilepljene nanj.

Vdrta nebesa.

Zdaj sem bolj suha, boki štrleči. Nekaj se je postaralo v mojih očeh.

Vsa sem razmršena, kot da be me kdo potegnil iz kravje riti.

Grozno zgledam. In smrdim.

Upam, da ne vidim koga, ki ga poznam.

Popraskala sem po njenem oknu. Fionnuala!

Poklicali so policijo.

Želim si, da bi zasledovala punci, ki sta se držali za roke.

Tukaj to počnejo, včasih. Sem vidla. Ne sam na TV-ju.

Naslednjič jima bom sledila.

Svetloba se spreminja.

Nebo je rožnati moher in rdeča blazina.

Jutri bom stara šestnajst let.

Prevedel Milan Šelj