Za Kofija Awoonorja (in po njem)
Na mehki obali
imam sol, nož
za razkoščevanje, sveče
(eno črno, dve rdeči), motek
sukanca. Lahni valovi plahnijo, vabijo švigave
ribe. Imam krik vetra, ko luna poraja
daleč na morju. Mojster, to zdaj je moja žalostinka. Zgodovina gospoduje kot
okrutnost, použiva bolj kot ubija. Kreham z vodomcem tule, moja žeja je potešena,
lakota ne, ta izguba v nenehno premišljevanje; kljuvanje rane mi krati
spanec ponoči. Še kar sprašujem: Kaj ti morem ponuditi? Kaj bi bilo dovolj? Mi smejo teči
stihi solze
ob laguni Keta? Upati, da bo, ko se tam voda raztrešči, slišen
žar tvojega imena? Spoštovani, še ocean je vzdrhtel, še smrt završala. Ko se mi
zarastejo krila, ko noč iztisne zoro, ko ozelenijo grobovi, bom
na bregu izgrebla kotanjo in se bova sešla. Imela bom sadje in
sonce in pesem zate. Tu je mir, vzemi.
* Ganski pesnik Kofi Awoonor (1935 –2013) je bil med umrlimi v terorističnem napadu v trgovskem centru Westgate v Nairobiju, kjer je gostoval na literarnem festivalu Storymoja.
Prevedla Katja Zakrajšek
- Chekwube O. Danladi: Ob koncu sveta - 18. 8. 2018