Zvečer ljudje tiho zalivajo prazne vrtove, po katerih se tihotapijo le beli, gibki mački. Vse hiše imajo […]
Category Archive: POEZIJA
Zgodnje jutro Pol šestih Prazna ulica Nikjer nikogar Vseeno Pa ne uspem Najti parkinga Prostega mesta V tvojem […]
V sebi poglabljam suhljato starko. Ji z mokro cunjo močim presušena usta. In legam, obrnjena z obrazom v […]
Si že kdaj videl pomarančo kako se lupi, da bi ožela kislino? Iz rok sem mu izpulil dežnik, […]
moje otroštvo je samotna žival ki grize v Božje strmine slišim ga dihati luč še se zavedam […]
iz nastajajoče koreopoezije Neke noči/neke deklice/nekje umirajo To never get used to the unspeakable violence and the […]
. Strah, gib izvotljenosti, iracionalna blokada poznanega, ki pozablja, da je poznano svet, ki se ga dotakne […]
Ko sem bila majhna sem mislila da ljudje vedno govorijo kot ljudje da je belo belo ko pa […]
poglejmo si kaj je ostalo po nekaj dneh trošenja nožev v kuhinji beroč pesmi se ne more […]
Oče umrl pri 37 letih zaradi bolezni srca, mati živa, sin zdrav, anamneza s psihiatričnega stališča brez posebnosti. […]
Podari mi še čisto malo pajčevine. Podari mi tudi slovar, znova in znova. Da počasi prekrižam v njem […]
Vtaknil si me v telo dečka temnih oči, temnih las, temne polti. In ravno v čas, ko mi […]
Zdravo, v redu sem, dobro se imam, hočem reči, da posedam, kadim, v resnici ne razmišljam o tebi […]
Po refrenu se zviješ v nizek počep, z odločnostjo igle drsiš po stari plošči, znana brazgotina te ponovno […]
Stopila sem v avtobus in za sabo pustila dan ki je lezel v mrak. Ko sem iz avtobusa […]
v določenih trenutkih dvignem glavo in pomislim na svoj vrt ki v resnici ni moj sem pa zanj […]
Kam si namenjen dragi moj se boš znova vrnil s soncem Bele vrane Govorimo le ob tistih urah, […]
V narobe svetu Mojih sanj je moj oče še vedno živ Tako živ da bolj živ ne bi […]