Borut Gombač: Čez kraški rob

Dedku Karlu

Iz starih najlonk narejena
je nočna mrežica na glavi.
Ko jutro razžari polena,
zbudi se dan dišeč po beli kavi.

Kuhinja s stopali v lavorju,
modrice žil in do kolen zavite hlače.
Svetlo okno z mestom na obzorju
in radio, ki pleše valček »po domače«.

Kipeči polžki, majaron, fižol,
kraljica mize je mineštra,
žareči poper, paprika in sol,
tako zna Karlu kuhati le Nežka.

Telo postavno, močno in pokončno,
ob njem ves svet se varen zdi.
Vnukom izdela lastnoročno
prve motike, grabljice, sani.

Z nožičkom, ki v pozabo ne izgine,
ker letom spretno je izdolbel debla,
reže rozgo, sir, salame na rezine
in nežno cepi občutljiva stebla.

Kirurško skrbna slednja je zareza,
ves hrib s pljuči sladko sadje diha.
Spodaj na tnalu vitice železa,
žareče iskrice kovaški meh razpiha.

Možat, a hkrati mehek je korak
skrbnika trt v soseski samih vdov,
po lestvi pleza v listnati oblak,
kozarček, dva, potem pa spet domov.

Le on ve, kdaj je čas za branje,
za prešo in drdranje mlina.
Z njegovih ust nam govorijo brajde:
»Vsaka grolica je kaplja vina!«

V vlažni kleti kislast vonj premoga,
utrinki mošta v mehurčkih zraka.
Ob mokra tla čvrsto uprta noga
kletarja, ki v sodih čas pretaka.

Ob vinu kdaj spregovorijo
spomini z usti in očmi.
Njegove zgodbe prebudijo,
speče podobe iz preteklih dni.

Reka časa ni v kalup ujeta,
v tej kovačiji se železo ne strdi,
spomin je ptica, ki tako visoko leta,
da le še pesem ji lahko zares sledi.

Ta ptica, ki globoko v očeh
še skriva vso skrivnost vesolja,
toplo drhteča ptičarju v dlaneh,
morda pa z njo speč poleti do morja.

Ker včasih luna zleze mu pod veke,
da vrne se med ruj in šope trave,
spet je pastirček, ki sredi pripeke
več let molče na hribu pase krave.

Spet sveži stenčnik zrači vročo prst,
čez kraški rob zrak žubori.
Tam spodaj Lonjer in kipeči Trst
in morje, ki čez dlan sveta drsi.

Tako ga luna ziba skozi čas
v nočeh, ki svetle so kot dan,
z zelene štajerske čez žgoči kras
vse tja do zadnje meje sanj.

A barve krasa ne zbledijo,
vrtnar jih skrito shranil je v pogled,
da lahko brezčasne zažarijo,
v cvetovih vrtnic iz njegovih gred.

About
Latest Posts

Borut Gombač

Borut Gombač, rojen 1962 v Mariboru, pesnik, dramatik in pisatelj. Po poklicu in izobrazbi knjižničar, zaposlen v Univerzitetni knjižnici Maribor. Dobitnik Glazerjeve listine 2006, nagrade za vrhunske dosežke na področju literature Mestne občine Maribor. Objavil tri pesniške zbirke: »Razblinjene dlani« (Subkulturni azil, 2004), »Sence in sinkope« (Litera, 2007) in »Prehod« (Pivec, 2013). Objavil še zbirko radijskih iger in štiri knjige za mlade. Njegove gledališke, lutkovne in radijske igre so bile večkrat uprizorjene, songi pa uglasbeni in izdani na samostojnih zgoščenkah.