Bel Olid: ***

Kot bi ti to narekoval instinkt,
nisi marala kril.
Opraskala so ti noge,
ko si plezala po drevesih,
ali pa ti jih je dvigal piš vetra
in razgalil bele
spodnjice
sramote.
 
Nisi marala kril,
a so te vseeno oblačili vanje
in ti pletli kite
in te klicali
ljubka
deklica
in vsak gib je deloval
kot grobo
hlinjen
nasmeh
prijaznega ječarja.
 
Neke zelo
tihe noči si si,
pretvarjajoč se, da spiš,
polizala rane,
odluščila kraste,
in drobni krvavi biseri
so se združili z neprehodnimi
ozvezdji.

Prevedel Luka Kürner