Sedim v dnevni sobi
pozorno opazujem mamo
pospravljava vsaka svojo hišo
Ona pometa s ploščicami obložena tla
jaz odmetam raztresen strah s ploščic svoje duše
Ona lošči slike, ki visijo na stenah
jaz loščim okna svoje duše, brišem z njih meglo, ki se obeša nanje
Čistim opustele kotičke svoje duše, izganjam iz njih pajke osamljenosti
Dušo poberem s tal
in jo stepem kot debelo preprogo
da se iz nje pokadi bolečina
Stlačim jo v pralni stroj,
gledam, ko jo splakuje,
nato ožmem iz nje vsa preostala čustva,
da je spet brezmadežno bela kot očetova srajca
*
Dušo sem obesila na vrv za perilo
in jo tam pozabila
dlje, kot bi bilo prav
Zamazala jo je žalost sveta,
ki jo je mimo prinesel veter
Zadel jo je kos šrapnela
ko je sinoči v našo hišo treščila raketa
po prevodu Grahama Liddella v slovenščino prevedla Katja Zakrajšek
- Batul Abu Aklin: Žgoče sonce - 25. 3. 2025
- Batul Abu Aklin: Ko so se zidovi zrušili - 23. 3. 2025