Ljubka glava, lasje zlati
kot odsev večernega sonca,
od katerega pordi celo obzorje.
Veselo dekle z velikimi sijočimi očmi,
s sončnimi pegami na obrazu, podlahteh in stegnih.
Sončno bitje,
ki jo otroci na ulici kličejo: »Pegasto dekle!«
Izklesanega telesa, prekrasna,
bujnih prsi. Ko teče po ulicah,
njene prsi ritmično udarjajo ob našo notranjost,
kot valovi udarjajo ob jonske obale.
Še vedno je zelena, iskrena
in morda malce naivna.
Nerodnost v besedah, veselost in objemi
govorijo, da še ni okusila spolnosti.
Oblači se spodobno,
v lahko športno obleko
(tisto, česar ne vidiš, je še bolj mikavno).
Na primer zdajle …
Mrači se,
in ljudje se v rekah
zlivajo na rivo.
Nekateri fantje so prišli, da bi srečali prijatelje,
govorijo neumnosti in se smejijo,
a potem preusmerijo pozornost
in občudujejo najljubše od deklet, »Pegasto dekle«.
Hodi sproščeno, klepeta s prijateljicami,
teče kot nora,
muči naše moške čute.
Oživlja vse, kar je mrtvo,
celo nore izgubljene starčke.
A starčki so vseeno bolj človeški
in pogosto plemenitejši,
ko se kot stari mački grejejo
v svetlobi njenih peg in ognjenih las …
Ta lepa deklica je vedno ogrožena,
ogrožena zaradi svoje izjemnosti:
»Hej, moja pegasta kačica,
počasi, počasi se ti bliža zlo …«
Samo en mladenič,
morda športnik, kovač
ali kaj vem kaj,
vedno stoji nekoliko vstran,
a vedno v njeni bližini;
njegove razširjene roke
so kot težka kladiva, pripravljena na udarec,
če bi kdo ogrozil Pegasto dekle.
Njegovo vzvišeno žrtvovanje za lepoto
je višje kot žrtvovanje vseh vladnih telesnih stražarjev.
Če je res kovač,
potem jo ljubi z žarom
ognja, ki ljubi nakovalo,
ga spreminja v razžarjeno železo …
Medtem pa bukve in palme, lipe in mimoze,
magnolije in okrasni bananovci božajo
s šuštenjem svojih vejic
nadimek, dišeč
kot pelod, ki mami čebele:
Pegasto dekle, Pegasto dekle! …
Iz hrvaščine in angleščine v sodelovanju z avtorjem prevedel Peter Semolič
- Bardhyl Maliqi: Pegasto dekle - 16. 4. 2015