Oblečena sem v čipkasto bluzo, ki jo je na roko sešila ženska,
z artritično iznakaženimi prsti. So noči, ko me zbuja
ekstatično tuljenje kojotov. Vsaka ljubezen brez korenin
je razpotegnjena kot vetrovi, nosijo jo kačji pastirji.
Sok rastlin pronica. V vseh smereh
so lestve brez prečk. Kresnica sveti sebi
svojo pot. Sama spim. Zbudim se
ob napol mrtvem hrastu. Sežem po nekom,
ki ga ni tam – na točki največje požrešnosti
spomin oslepi v temi in korenine se plazeč
potiskajo skozi pesek in glino kot šivanka
skozi težko blago. Rezko striženje škržatov
s krili vžiga sanje, ki delajo luknje
v gostem mraku moje notranje neznane dežele.
Prevedli Ana Jelnikar in Meta Kušar
Latest posts by Barbara Siegel Carlson (see all)
- Barbara Siegel Carlson: Sama se zbujam - 7. 12. 2015