Barbara Korun: ***

v noči na 29. maj 2013, Jyväskylä

S prijateljico pesnico (na moji desni je z mano kot temna senca) grem na Bled na srečanje Pen, Mire in svetovne organizacije pisateljic. Tam v nobel, a obledelih foteljih z grotesknimi rožnatimi porcelanastimi čajniki in skodelicami sedijo vseh vrst čudne ženske. Sedijo v ličnih oblekicah, mejkapu in čeveljcih z visoko petko, sama svila in prelepe popoldanske čajne oblekice, samo gospe so bolj stare. Nekje v daljavi so zraven vse moje prijateljice, pa tudi neke druge gospe, najbrž profesorice na slavistiki. Ena izmed njih je zelo stara in ima debelo počrnjene obrvi in oranžno rdeče pobarvane lase. Nagovarja me z „naša Barbara“ (to mi je v sanjah odvratno) in strašno jo žalosti, da nisem z njimi: »Kako to … ?« Ozračje je zoprno in napeto, rečem, da moram zdaj naprej, ker imam delo, sploh pa zagledam dva koraka dalje »moško omizje«. Trije so, vsi popolnoma oblečeni v belo: predsednik slovenskega Pena sedi na mojem uredniku (v sanjah dobesedno fizično sedi na njem), ta pa – kot bi bil pijan ali tako zelo utrujen – leži na tleh poleg kavča, čez fotelj ali dva na nasprotni strani klubske mizice je nemarno razvlečen slovenski alternativni pesnik. Moram se globoko skloniti nad urednika, da mu vidim v obraz, čestitam mu za festival o danskem filozofu in ga vprašam, ali bi mi zdaj lahko plačal lekturo, kar mi dolguje že več kot pol leta. Urednik (za njim vidim odobravajoča obraza drugih dveh) pravi, da ne, da vsaj še do oktobra ne, da je denarja manj, kot je pričakoval. Udari me nepravičnost rečenega in ga vprašam, ali ne bo do takrat ničesar izdajal. Nekaj se izmotava, da izdajati mora, da pa nima dovolj denarja oziroma da za zdaj plačuje samo tistim, ki imajo majhne otroke, npr. Manici in nekemu Janezu. To se mi zdi pravično (da najprej dobijo tisti, ki bolj potrebujejo), a predlagam, naj naredi seznam opravljenega in plačanega ali neplačanega dela, da bojo vsi vedeli, koliko je kdo dobil in kdo še ni. Tu se začne spet izgovarjati … mene pa vse bolj preveva občutek, da je vse le prevara (predsednik Pena se reži kot pečen maček) in da bom ostala tudi brez tega vira preživetja.

About
Latest Posts

Barbara Korun

Barbara Korun se je rodila 1963 v Ljubljani, kjer je tudi diplomirala iz slovenistike in primerjalne književnosti in skoraj dve desetletji učila slovenščino na gimnazijah. Nekaj let je delala tudi kot lektorica in dramaturginja v slovenskih gledališčih, sedaj ima status samozaposlene književnice. Njena zbirka Ostrina miline (1999) je bila nagrajena na slovenskem knjižnem sejmu kot najboljši prvenec leta, njena četrta zbirka Pridem takoj (2011) pa je dobila Veronikino nagrado kot najboljša slovenska zbirka leta, nagrado zlata ptica za posebne dosežke v poeziji in bila nominirana za kritiško sito. Piše tudi kritike in eseje ter aktivno promovira poezijo, ki jo pišejo ženske. Sodelovala je v uredništvih Nove revije in Apokalipse, bila članica PEN, iz njega zaradi spolno diskriminiranega (ne)sprejemanja novih članic protestno izstopila, sedaj sodeluje v upravnem odboru DSP. Je deklarirana feministka ter prostovoljka v slovenskih azilnih centrih. Zadnjih osem let organizira redna mesečna srečanja ob branju novih zbirk slovenskih pesnic Pesnice za pesnice, za kar je leta 2020 dobila nagrado mira slovenskega centra PEN. Kot recitatorka pesmi Srečka Kosovela je sodelovala z vsestranskim glasbenikom, tolkalistom Zlatkom Kaučičem, pri nastajanju CD-ja Vibrato tišine, režirala pa je tudi monodramo, priredbo Cankarjeve Gospe Judit, z Lenčo Ferenčak. Njeno pesniško delo je bilo objavljeno v štirinajstih samostojnih knjižnih prevodih in v preko osemdesetih antologijah v več kot dvajsetih jezikih. Je tudi dobitnica dveh italijanskih mednarodnih nagrad – Leandro Polverini (Anzio, 2014) in Regina Coppola (Baronissi, 2016). Njena zadnja, šesta zbirka pesmi Vmes je izšla leta 2016 in bila nominirana za Veronikino nagrado.

Foto (c) Peter Broetzmann