Pada sneg: letošnji. Nobene
od snežink ne morem imenovati.
Marina (?) se odpravlja na koncert,
in Neva (?) in Bianca (?),
vsaka ima barvo neba,
Nerina (?), nekdo
igra na moja čutila. Nekdo
v mojih očeh, nekdo v mojem ušesu
pozna te tipke, ki se
pogrezajo, od začetka do kraja, od dneva do
novega dne.
Je, kar je,
ki pozna na pamet vse zgodbe. Jih zna prevrteti
nazaj. Ki me sleče plasti,
olupiš me. Da rečem: Mirna
(Mojca, Martina?) gre(m)
– gremo! –
na koncert.
Ime je začasno in zelo krajevno.
Ki se znaš razplesti iz odej,
zgodb, nezgod, vtisov,
vtisa dneva in noči.
Da se znaš zadeti,
bistvo:
kar se ti smeji,
kar je
(je),
tudi z zaprtimi očmi.
- Barbara Jurša: Pesem - 6. 10. 2024
- Barbara Jurša: Nekaj v meni na ti - 3. 10. 2024
- Barbara Jurša: Poskus o poeziji - 2. 10. 2024