Vsak pesnik živi v svojem času. Zato ni presenetljivo, da Sigdelove pesmi odsevajo čas, v katerem živi. Kljub njegovi neutrudljivi obsedenosti z raziskovanjem narave resničnosti lahko v pesmih opazimo skrb za njegovo deželo in ljudi. V Sencah vojne portretira hudo stisko navadne nepalske ženske ironično. Ženska vztraja v čakanju na svojega moža, ki je bil ubit in pokopan na dvorišču lastne hiše. Ironija tako le še poudari hudo stisko stotin ljudi med maoistično vstajo v Nepalu. Zdi se, da Sigdela še vedno trajajoče obdobje tranzicije v Nepalu ne navdušuje. V Metamorfozi prikaže deželo kot »neresnično mesto«. Zaradi svoje ignorance se ne zavedamo stvari, ki jih imamo, in zato postanemo plen obljub zvijačnih politikov prav v zvezi s stvarmi, ki jih že imamo. In pripravljeni smo, da »sprejmemo lastno popačenje« v zameno za obljubljene spremembe. Na drugi ravni pa lahko še vedno čutimo sled pesnikove prevzetosti z naravo resničnosti. Neresnično je sestavljeno iz resničnega. To je še nekaj, česar se mnogi izmed nas ne zavedamo in kar ima za posledico popačenje in izdajstvo. Volja do moči prav tako razgalja hipokrizijo nepalskega naroda. Tako imenovani nosilci sprememb se nočejo sami podvreči spremembam. In marsikdo se sprašuje, ali sploh obstaja možnost za spremembe. Saj se zaradi naše ignorance in hipokrizije situacija pri nas slabša iz dneva v dan.
V svojih pesmih Sigdel raziskuje posledice naših polomij. Priložnost izrisuje ironijo življenja v revni deželi, kakršna je Nepal, kjer se ljudem odrekajo priložnosti za časa življenja, češ da se jim te ponudijo šele s smrtjo. Ker se jim odrekajo priložnosti zase v svoji lastni deželi, sanjarijo, da bi jih v razvitih deželah priložnosti preplavile, cena česar je njihova samozatajitev.V pesmi Buffis se Sigdel ukvarja z aktualnim svetovnim problemom: begunci. Begunci živijo z »buffisom«, tesnobnim pričakovanjem, ki izvira iz njihove želje po preselitvi v razvite države. Tragedija je, da celo tisti, ki niso begunci, živijo z zadovoljstvom, tesno prepasanim s tesnobo, saj želijo emigrirati na Zahod. Pesem osvetljuje zelo neenak svet, kjer so ljudje nagnjeni k odhajanju z Vzhoda na Zahod. Zdi se, da so tovrstne pesmi prežete s Sigdelovo človekoljubnostjo, kot se je oblikovala skozi njegovo delo učitelja in aktivista na področju človekovih pravic.
Prav človekoljubje je izzvalo Sigdela, da raziskuje položaj človeka v sodobnem svetu. V Partiji šaha pesnik poglobljeno razmišlja o izgubi zmožnosti delovanja v modernem svetu. Danes obstajajo nešteti dejavniki, kot so družina, družba, politične stranke, države in drugi, ki vsiljujejo posamezniku normativne vrednote tako, da izgubi svojo subjektivnost in postane »tudi sam fugura iz mesa in krvi«. Podobna je tudi njegova pesem Neraziskano, ki spominja na Audnovo pesem Neznani državljan. Tako kot pri Audnu sta tudi tu življenje in smrt posameznika določena s strani moderne medicine, ki zvede življenje na predmet tehnološkega uspeha in poraza. Srce parajoče je spoznanje, da sta uspeh ali pomembnost lika v pesmi podrejena tehnološkemu porazu ali uspehu. Podobno se tudi v pesmi Identiteta poglobi v zadrego sodobnega človeka, ki je le še številka. Če se odstranijo vse številčne identitete, lahko posameznik vidi, kako njegove »začasne identitete tonejo v pozabo«.
Četudi pesmi, obravnavane do zdaj, izrisujejo z ostrino britve mizerijo ljudi v pesnikovem prostoru oziroma v Nepalu in tudi v širšem svetu, smo pravega užitka ob branju Sigdelove poezije deležni, ko naletimo na tiste pesmi, ki načnejo težka filozofska vprašanja o umetnosti, resničnosti, življenju in času. V pesmi Poezija in junakinja raziskuje odnos med umetnostjo in resničnostjo. Zdi se, da se pesnik izgubi, ko se sooči z objektom svoje umetnosti: z nago junakinjo sredi javnega trga. Strah za rožo popelje to razmišljanje še dlje. Sigdel tu opiše, kaj vse mora prestati roža, da lahko rodi nove rože. Ali si želimo videti tako trpeti umetnika, da bi lahko sprejeli njegovo stvaritev? Seveda si to želimo. Ne nazadnje umetnost prihaja iz hudega trpljenja človekove duše. Zato nas ne preseneča, da se Sigdel v pesmi Čudeži lista sprašuje o samouničevalni naravi umetnosti. Ali romanca lista z gosenico slednji pomaga, da se bo kasneje spremenila v čudovitega metulja? In ali ne bo list uničen v tej romanci? Ali so naše sanje/ljubezni samouničujoče? Ali je umetnost samouničujoča? Tu ne moremo mimo verza Sylvie Plath iz pesmi Rob: »Ženska izpopolnjuje /svojo smrt / telo nosi nasmešek izpopolnitve …«. Vendar pa ni pravično, če pesem Čudeži lista zreduciramo na dobeseden pomen ali razlago. Ta pesem je hkrati vsakdanja, izmuzljiva, nedolžna, paradoksna in skrivnostna. Sigdelovo ukvarjanje z abstraktnimi pojavi, kot sta čas in resničnost, doseže v tej pesmi svoj vrh. Še vedno pa lahko opazimo metapoetične elemente, ki gredo z roko v roki z razmislekom o naravi resničnosti.
V Sigdelovih pesmih lahko z lahkoto zaznamo avtorjevo obsedenost z resničnostjo. V Senci pesnik uporabi senco kot merilo za raziskovanje narave resničnosti. Ali obstaja karkoli, kar je v bistvu resnično? Ali je vse le kot senca, ki »sama preneha metati senco«? Podobno tudi pesem Resničnost, kot nam pove že sam naslov, odkriva kompleksno naravo resničnosti, ki ni nikoli le črna ali bela, ampak leži vzdolž kontinuuma med dvema skrajno oddaljenima koncema: črnim in belim. Podobno tudi pesem Podkupnina prikazuje relativistično naravo resničnosti. Kost brez mozga je za človeka nekoristna, toda za psa je ta ista kost cenjena poslastica. V Barvi sonca nedolžno vprašanje nedolžnega otroka (Kakšna je barva sonca?) pahne pesnika v vrtinec spraševanj o tem, kako ljudje zaznavamo resničnost. Ker je način, kako ljudje dojemamo resničnost, prav tako težko določiti kot barvo sonca ali če hočete vode, pesnik reče svoji hčerki: »Naslikaj svoje sonce, ljubica!«. Raziskovanje resničnosti prevzame obliko premisleka o času v Zgodbi o času. Pripoved o našem času je tako amorfna, kot je čas sam. Vprašanje je, ali sploh lahko razlikujemo med ustvarjalcem in njegovo stvaritvijo. Naj vas spomnim na težko vprašanje, ki ga navrže Yeats v pesmi Med šolskimi otroki: »Kako naj vemo, kaj plesalec je, kaj ples?« (W. B. Yeats, zbirka Nobelovci, CZ, 1983, prev. Veno Taufer). V Spremembi pesnik skuša razumeti lasten strah pred amorfnim in vsemogočnim časom v sopari, »ki se dviga iz jutranje skodelice čaja«. Tukaj odmeva verz iz Eliotovega Prufrocka: »s kavno žličko sem svoje življenje zmeril« (T. S. Eliot, Pesmi, zbirka Kondor, MK, 1982, prev. Veno Taufer). Banalnosti človeškega bivanja na ozadju strahovitega časa Seigdel ne prikaže nikjer tako, kot jo prikaže v tej pesmi. Vendar pa Sigdelov premislek o resničnosti ne vodi želja po gotovosti. Nasprotno, vznemirjata ga nezanesljivost in negotovost. Raztegljivost resničnosti/časa vidi kot nekaj novega. Kot otrok, obseden z novo pisano igračo, ki jo še mora raziskati, je Sigdel obseden z resničnostjo, z njenimi mnogimi sencami in okruški.
Sigdel si je s tem, da piše v obeh jezikih, v nepalščini in angleščini, že izdolbel nišo v nepalski književnosti. Kot Sigdelov prijatelj z lahkoto razumem njegovo skrb za domovino in ljudi. Videl sem ga, kako je dragocene dni in noči porabil za učenje in zagovarjanje Nepalcev, ki živijo na obrobju. Vedno je odkrit, neustrašen, pošten in prijateljski. Ob tem pa me njegova poglobljena misel o resničnosti in njenem odnosu do časa, življenja in umetnosti osvežuje. Sprašujem se, ali meditira o težkih vprašanjih o življenju in umetnosti tudi takrat, ko predava študentom ali skandira parole na ulicah Katmanduja. Morda se motim, ko mislim, da je pesnik otok. Sigdel zagotovo ni otok, ampak razburkano valovje, katerega korenine sežejo vse do morskega dna, kraja spokojnosti.
Katmandu, Nepal, 11. november 2016
Prevedla Vera Pejovič in Peter Semolič
(pričujoči esej je spremna beseda k dvojezični pesniški zbirki nepalskega pesnika Keshaba Sigdela “Barve sonca / Colours of the Sun”, ki v januarju 2017 izide pri Kulturno-umetniškem društvu Poiesis)
