Esad Babačić POEZIJA

Esad Babačić: B. B.

Ej, prijatelj moj, končal sem v muzeju sodobne umetnosti.
Ti bi gotovo dejal, bolje to kot mrtev. Mogoče pa res. Zdaj
vabim vse prijatelje, ki so me pozabili, vse, ki so še živi,
da me pridejo obiskat. Vstopnina, tri evre. In pol. Ti lahko
prideš zastonj, vem, da nimaš dovolj. Samo na recepciji
poveš, da greš k meni. Bova kakšno rekla o hrepenenju,
ki ga ni več, o melanholiji, ki jo vsi prezirajo, dokler ni
prepozno, o depresiji, ki je nihče noče, ker se je ne da
pozdravit. Ampak, stari, saj veš, tudi za depresijo je
treba met jajca in ti mora bit bolj vseeno, kot je njej.
Samo ne smeš gledat nazaj, tako kot pri smučanju.
Vse je belo in ti si bel, dokler ne zagledaš lastne krvi.
Čeravno je tu vse obrnjeno nazaj. Grobnica časa, idej,
zmag in porazov. Hladna luč sveta, ki jo ugašam
in prižigam, vsak dan, pred šihtom in po njem.
Glej, pridi, če želiš, če nisi več tako ciničen in
sam sebi všečen. Saj veš, enkrat pride dan,
ko ti to več ne pomaga. Zgniješ. Izpadeš. Pridejo
težji ciniki, mišičasti mojstri kreganja in zaganjanja.
Ti pa si samo vitez, ki se mu zatika meč.
In ogledalo ni več ščit, ampak iluzija, prevara,
hrbet neke neuspele zahrbtnosti. Ne bom te
prosil, imam svoj ponos, čeprav se ti poserješ
nanj. Ampak se vsaj ne pretvarjaš,
da ti pomeni. Saj, to nas je tudi ubilo, to,
da smo se začeli pretvarjati, da nam je mar.
In so nas dobili, za majhen denar.
Ampak, vsaka revolucija enkrat konča v muzeju.
Mi je pa všeč, veš, da je tu tudi coca cola,
da so tudi njo zaprli, kot eksponat
človeške neumnosti in napredka.
Tudi ona je končala notri, pa jo še vedno
pijejo, ker ne morejo nehati.
Še toliko reči je, ki bi jih še rad zaprl sem notri.
Kri tvojo, mojo, hladne poglede in tople objeme,
zidove, ki jočejo brez nas, prazne ulice ob nedeljah,
zastave, ki jim visi dol, zvonove, ki tolčejo v prazno
in pogum samomorilcev, za katerim ne smemo
jokati.

Esad Babačić
Latest posts by Esad Babačić (see all)