Kot dežna kaplja, ki nikoli ne pade
v pokoro, v razpoko, na zemljo,
ki je obljubila, da me bo celega posrkala,
ki nikoli ne zalije dežele, ki jo nosim v sebi,
ne nahrani cvetja, da bi zapolnilo sleherno luknjo?
Hodim in skačem in hodim od kotanje do kotanje,
žeja po tolažbi se mi prebija skozi kri.
Krivda je gorivo iz zemeljskih globin, ki dobro gori,
nekaj tolažbe najdem v razbeljenih prsih.
Naprej, naprej s kisikom v jadrih,
deset tisoč korakov, deset tisoč skokov na slepo,
ne boj se pozdraviti koščka modrine vsakič, ko se prikaže,
ne boj se zaihteti ob sleherni vrbi.
Ta noga bi se rada zakoreninila. Dvigni jo s tal.
Ta noga bi rada poletela. Položi jo spet na tla.
Če se na tvoji sledi prikaže demon,
se postavi zase, kljubuj mu, povej mu svoje,
spodi ga proč in naredi naslednji korak.
Pojdi, kot gre morski val proti obali
in za njim še eden in za njim še eden.
Osem kilometrov kasneje boš začutil,
kako se vročično drhtenje tiša v tvoji krvi.
Dovolj je za danes. Odpočij si.
Pot bo še dolga, ti pa si komaj odrinil.
Prišel bo nov dan, z na novo prebujeno krivdo,
po še eni noči, ko si prisluškoval duhovom.
Medtem hrani svojo ponovno pridobljeno samoto
s kruhom, poplakni jo z velikim požirkom vode.
Prevedel Peter Semolič
- Antoine Cassar: Dan 5 - 12. 4. 2019
- Antoine Cassar: Nekaj misli o poeziji kot terapiji - 11. 4. 2019
- Antoine Cassar: Štiri skale - 7. 4. 2019