Andreja Štepec: nepotešeni

moj človek je velik in
rjove
  njegov spas je metronom
usklajen s celičnim jedrom
sredi tektonskega jarka
 
plete gnezdo
v slogu stola
   zraščenega s špargljevim grmičevjem 
 in si ga posaja na glavo:
Ave Cesar! Ave NikoiNišta!
 
nekdo ga je nategnil
o videnju doline vrtnic
  ne zameri mu
zna pogledat poganjke perunike
se zbosti v dlan  
 
njegov pristan lomi parametre
in se zatika ob vsaki izrabi
  izgubljen na poti 
med robidovjem in rujem
ne krvavi več
 
odlične so noči izpraznjenja
in odlična jutra sovpadanj
  na jeziku pomisleki in 
teža pesti na členkih
pestka minljivost
 
ne gre jo preseči
le privesti do skrajnosti
  nepremagana ostajajo kolesja
dneva in v njem
nepremagana osebna ost
 
za bat se je begljavih vrtljajev 
v daljavi
  na vročem kamnu razsekajo
dobro ime preganjanih
posegajo perverzno v periodnost
 
metamfetaminske noči
 s počasnimi rezi poplesujejo v votlini niča
  eno meso ločeno kot zvezde
mimiki izlivajo svoje kadilo
solze so zadnje razlitje
 
na koncu zrejo v okruške
preobremenjene z mimezisom
  se spominjajo na napis
v turkizno modri
oh your childhood is over 

Andreja Štepec