Prve tri sekunde ni bilo fizike,
mi je rekel oče, po izobrazbi fizikalni kemik,
in prve tri sekunde zimskega časa sem imel odprta usta čudenja,
ko je odprl steklenico domišljije in nazdravil veseli novici:
postal bom oče in on dedek z doktoratom.
Prve tri sekunde … je bila tišina?
Je potem zaprasketala igla na vesoljni plošči
in se je zaslišala Beethovnova peta?
Je eros vzplamtel kot igra materije?
Torej ni bilo časa in prve tri sekunde so mala večnost!
Tako je, je rekel oče in pila sva šnops resnice.
Zunaj so pokale zvezde kot ledene papeževe sveče
in psi so lajali na smetarje, ko sva načela praznino sveta:
zadnje sekunde so meglene, motne in upočasnjene.
Zadnje sekunde so film življenja?
Kdo bi vedel?
»Sam se rodiš, sam umreš« je stara modrost,
sem še pomislil, preden me je vzel spanec
in nisem slišal Velikega poka …
a nekje v blodnjaku sanj,
sem zagledal prizor ljubega bitja,
ki me kliče, ko joka.
