Klobuk Vere Revjakine B. se začne z Alegorijo nad Beogradom:
“kaj pa naj pomeni reči,/ da se prečiš, izmita, čez košavske sunke…”,
in lahko bi tvegal tezo, da se celotna knjiga pesmi dogaja v “prečenju” različnih nivojev jezika, različnih dikcij, od mikroskopskih besednih vrezov, poetičnih “nitkanj”, do znanstvenega teoretskega diskurza, ki penetrira v poetično tkivo “ženskega vesolja”, svetovljanskega erotizma, in usodno išče pomen v rečeh na življenjskih poteh in krajih, ki se kot živčevje razraščajo v pesniško osmislitev.
Mogoče je ta pretenciozni uvod na mestu za avtorico, ki je poleg svoje pesniške evokacije tudi literarna znanstvenica in je ob prvencu objavila tudi zelo odmevno teoretsko knjigo: “Lirski subjekt/ Rekonceptualizacija ( Založba ZRC, 2019 )”, kjer se temeljito in primerjalno loteva literarnoteoretskega vprašanja o lirskem subjektu in odnosu le-tega do drugih oblik subjektivizacij v človeških praksah vsakodnevnega življenja.
Varjine pesmi so mnogokrat locirane na različnih krajih v obdobju zadnjih desetih let in v pesmi z Golega otoka so tudi verzi: “nikomur več ne moreš posoditi govora/ nikamor se ne moreš skriti”…”nasledstvo”,
Poetesa se še kako zaveda nasledstva – ne zgolj literarnega, ki bremeni ali zavezuje s svojo klasično in avantgardno tradicijo, ampak tudi tragosa nesmiselnih in grozljivih človeških dejanj, ko se nikamor ne moreš več skriti in se seveda pojavi tisti znameniti parafraziran izrek: “ali sploh poezija po Golem otoku?”…a človeškega erosa nič ne zaustavi in prav v tem viru se napaja ustvarjalni “poiesis”, ki “izumlja” nov jezik, jezik na presečišču erotike in distance.
Verjetno se osnovni motto pokaže že v naslovu pesmi, posvečeni bralcu: Tudi to je prepoznavna resničnost v govorici, le napor rabi:
“skoz to razpoko razlike v smislu/ se razpršiš v neko mehko neskončnost”,
kjer se kaže princip Varjine pesniške govorice, ko v razpokah, režah, ožinah, porah, linah …vznikne smisel, ki pa nikoli ni “trda”, zakoličena, zacementirana neskončnost, ampak prav nasprotno: razpršena in mehka, erotizirana prisotnost-neskončnost v tukaj in zdaj, ki vzpostavlja odnos, pesniško relacijo do sveta.
V tem pesniškem erotizmu sem že omenil odstop, ki se kaže tudi v prefinjeni ironiji ( O dragi avtomehaniki …, Ars poetica za telebane), saj je ironija “refleksijski modus” par exellance in to daje še dodano vrednost poetiki, ko poniknemo v to kompleksnost Varjinega jezika:
“za stik, res, rabiš skupno govorico./ Ki jo je treba šele ustvariti.”
Knjiga pesmi ima štiri cikluse in za konec bi se zaustavil še na zadnjem, četrtem delu, ki je nekakšen klimaks ženskih usod in na nek način upesnjeni “credo” lastne ženskosti v razčlovečenem in vojskujočem se svetu, pa naj ga dojamemo kot patriarhalna razmerja ali kot usodnost soočenja s smrtjo, v vseh primerih-pesmih imamo nek prelomni dogodek in tako je tudi v naslovni pesmi knjige “Klobuk Vere Revjakine B.”, kjer je Varjina prababica postavljena v Katarinoslav, 1919, kjer se zaradi pozabljenega klobuka ne vkrca na usodni vlak, ki eksplodira in prav s to “pozabo” reši življenje družini v “gluhoti stoletja”.
Pesem teče kot pesem v prozi in v ritmizirani napetosti sporoča usodna naključja človeške zgodovine, ko se v trenutku zapisa oziramo nazaj in v spominu iščemo poetične vzgibe, ki so nas ohranili pri življenju ali kot pravi v pesmi Vsem mojim materam:
“Membrana, ki zna skoz pore prepustiti le ljubezen/ bo močnejša in resničnejša/ ko bomo vsa odpuščanja spustili skoz burjo/ in takrat lahko veter vselej prinese vaša semena nazaj/ s pozabo v eni roki, s spominjanjem v drugi.”
Pesmi Varje Balžalorsky Antić so taka “burja… polna semen spominjanja.”
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
