“Skozi razpoke neba” je naslov zadnje objavljene poezije Cvetke Bevc (2024), ki se je lansko leto preselila v Pariz, to “mitološko” umetniško prestolnico, kjer Cvetka s telesom in dušo udejanja svoj (po)klic književnice. Mogoče Pariz ni več to, kar je bil za časa “Belle epoque” ali “fin de siecla”, a vendar nosi v sebi ta avantgardni spomin in esprit še danes, ko pogledamo v nebo nad Latinsko četrtjo in nas preplavi pariško modra nostalgija. Ko si prikličem besedo “nebo” v mentalno sliko, vidim jasno, sinje poletno nebo; nekaj brezmejno lahkega in hipnotično svobodnega, nekaj kar ima še posebno težo – breztežnost nad Parizom, pa vendar: kaj so te “razpoke” v nebu, skozi katere vznikajo pesmi. So to motnje v raju? So uvidi poetese, ki zapisuje duh časa kot umetnica v dolgi tradiciji iskalcev, iskalk, preizpraševalcev in filozofinj človeške zgodovine? Pesmi potrjujejo nasledstvo “poezije eksila”, tega bistva pesništva, ki je zmeraj na poti, v stanju nomadstva, če ne drugače z uporabo “drugačnega” jezika.
“Stopiti moraš v njihove čevlje, mehčali bodo tvojo hojo po ulicah,
ko se bodo obiski mesta preobrazili v bivanje na tem in tem naslovu.”
(Za njimi)
Beremo v prvem ciklusu “Stopinje v mraku”. Pesnica prihaja za “njimi”- predhodniki, predhodnicami, ki so prispeli pod tuje nebo in udomačujejo svojo samoto v dvojini:
“… le zavetje najine dvojine je še bolj zavetje, da nebo nad Parizom ostane nebo.”
Kam? Drugam, je nekoč naslovil knjigo igralec in jadralec Brane Grubar in nakazal to večno hrepenenje, ki nas iztrga iz domačega ognjišča in nas pelje v beli svet:
“Pepel iz ognjišča prednikov prinesemo v nova domovanja …”
(Drugje)
“Še nikoli nisem tako prosila za odpuščanje.”
(Stvari kot so)
To so ta “razumevanja, ki grejo skozi proces sprejetja”, ko se znajdemo v tujem okolju pa vendar tako domačem po kulturnih in zgodovinskih referencah, tako zasidranem v podzavesti našega ustvarjalnega dihanja. In vendar: tudi sebi moramo odpustiti, da se oziramo v nebo nad našim simbolnim nasledstvom, da zahtevamo svoj “košček neba”, ki nam je bil dan ob rojstvu.
In seveda: kaj bi Francija bila brez svoje “razsvetljenske revolucije”:
“Nezadovoljstvo nas združuje, protest proti eni vojni
je protest proti vsem,
množica množi množico z nevidnimi mostovi”
(Na protestih)
In ciklus se zaključi s spoznanjem:
“Bolečine, ki si jo vzgojil drugod,
ne moreš obesiti novemu svetu.”
(Spoznanje)
Čuti se, da je lirski subjekt prežet z izkušnjami (tako življenjskimi in pesniškimi) in globoko reflektira svojo pozicijo v “novem” svetu ter si ne domišlja, da je na strehi sveta, ampak da je nebo nad njim razpokano z lastno zgodovino notranjega kraja.
V knjigi nadalje sledimo novemu, bolj impresivnemu in lahkotnemu ciklusu: Pariške vedute.
“Od ranega jutra po stopnicah hitijo romarji za lepoto.”
(Na Montmartru)
To je ta “očaranost” nad pariškim vrtiljakom, ki se mu nihče ne izogne, ko se potopi v pariško svetlobo. Vendar Cvetka je pozoren opazovalec, zaznava razpoke v bleščavi “sončnega kralja”:
“Na tleh moški v spalni vreči, zvija se kot zgodnji zarodek, ki je zaprl oči.”
(Svetloba na Boulevard de Clichy
Oh, Pariz! Še zmeraj tako barvit in kozmopolitski, a vendar na nek način globalno iztrošen. Toda pesnica nas kot kakšna Beatrice vodi med “bliskavicami” in ostrimi vonji metropolisa.
In že vstopamo v naslednji ciklus, s temo, ki se ji noben “izseljenec” ne izogne: Domotožje.
“Vsakič omotica, ko mi rastejo krila.
Odhodi še ne vedo za vračanja …
(Odpotovanja)
To je ta sladka razburjenost, ko se odpravljamo drugam, nekam daleč, v znano neznano. In potem nam sledijo ugotovitve, zavedanje:
“Prihajam iz krajev ob meji …
/…/
… nihče me ni naučil žonglirati z izplenom otroške preteklosti …”
(Od tam)
In najti bo treba svoje “drevo”:
“… bilo je kot moje drevo iz ravnice, ki se spet zaganja v daljavo …”
(Drevo)
Najti svojo reč, zato da steče udomačevanje in pisanje, ki je pravzaprav ta “hiša”, kjer pesnica živi svoj drugi dom. Ravno s pisanjem se Pariz podvoji na zunanji in notranji, na izpostavljen in posvojen.
In potem sledijo: Neizprosnosti, kjer se srečamo z naslovno “Skozi razpoke neba”: pesem je vredna celotne objave, a prostor mi ne dovoljuje, ali pa je ravno
ta moja pozicija nekakšna razpoka:
“… v čakanju, da skozi razpoko zasikajo razodetja žarkov
o vsem dotlej neznanem,
preden izginemo v njenem horizontu.”
Pesem je pravzaprav nekakšna oda erosu, tej maternici navdiha. In najraje bi z omenjeno prispodobo zajel celotno zbirko, toda v tem ciklusu sledijo najbolj aktualne in družbeno kritične pesmi, kjer “gre za svobodo” in se na reflektirano pesniški način tematizirajo družbena trenja in neuravnotežena razmerja posameznika in oblasti. A Cvetka ostaja globoko lirična, ko se v zadnjem ciklusu, “Ščebetanje jezika”, obrne k (poetičnemu) jeziku. In pove “zakaj”: “Nočem napisati ljubezenske, nevarnost je prevelika …”
Zbirka se na svoji strani zaključi z erotično francoščino Baudelairovega citata:
“Zdi se mi, da bi bil vedno srečen tam, kjer me ni.
Il me semble que je serais toujours bien la ou je ne suis pas.”
A vendar je v zadnjem stihu pesmi “Zakaj” le ena želja:
“…ljubiti, ljubiti,
kot tu in tam ljubi poezija.”
