»jebeš evropo & ameriko ko razpiraš roke nad ljubljano…,« zapiše Blaž v prvencu Potem smo si vranice odprli na nežno valujoči livadi ( Kud F. P., 2013) in že v naslovu nakaže organ, iz katerega izhaja celotno vzdušje pesmi: spleen.
Ta mestna melanholija, ki je seveda povzdignjena v samih začetkih Baudelairove dekadence, kjer lahko govorimo o »credu« urbane poetike, ko se tkivo kaotičnih metropolisov razraste v zavest sodobnega človeka.
Mesto mora biti zadosti veliko, da se v njem lahko izgubljaš, da si sam, osamljen in osmišljen v samosti, ko se spet in spet potapljaš v valove množice, kjer te nosi od ene do druge ljubezni kot pijani čoln na morju asfalta.
Vmes med prebliski teme kljubuješ tesnobi v spalnih satovjih in se podajaš v odkrivanje podtalja.
Tudi Blaževa Ljubljana premore ta mestni občutek depresivnih skrivališč, zatočišč in skritih kotičkov obrobnih mestnih zavojev, kamor zaide tavajoči in kontemplirajoči avtor teh eksistencialnih pesniških uvidov.
»in lahko bi našteval datume skozi vožnjo od vrhovcev do savelj in ničesar ne bi spremenilo. v nekem neločljivem trenutku je bavarski dvor izginil.«
V pesmih se sicer mnogokrat pojavijo datumi ali določena časovna obdobja, kot bi hotel pesnik ohranit spomin na določeno lokacijo, kjer je vzniknil zapis, ko se je pojavila pesem, ki pa je v obrisih mestnih impresij zmeraj že eksistencialna vaja v dojemanju »svetovne praznine«, saj se tudi Ljubljana kaže kot nekakšen deprimantni »bronx«, kjer avtor raziskuje zapuščene železniške tire, tovarne, naselja, bloke, podhode, zore in zarje mestnih obrobij in zakotnih srečališč.
Vranica-spleen vodi sodobnega popotnika skozi meandre mestnega mrča, ki pa ga vendar prežema nek vitalizem avanturista, nekoga, ki v zapuščenih objektih odkriva poetiko smisla oz., če že ne smisla, pa vsaj draž nesmiselne lepote.
V svoji tretji pesniški knjigi K območnim poročilom Blaž nadaljuje hojo po labirintu zrcalne psihe mesta, vendar poglablja metaforiko in postaja že skoraj epski (Bruselj):
»kar se tiče prepadanja ponavljaš še kar naprej svojo izmero mesta …,« in nebo (nad nebom) je beseda, ki se obsedeno pojavlja v pesmih kot kakšna »eshatologija« angelov v satovju metropolisov.
Eshatologija ni naključna: pojavi se kot naslov pesmi in preveva »poročila« kot slutnja poslednje sodbe domačega mestnega tujca, ki ga je – kot bi rekel Lorca – »ubilo nebo«:
»kot da je vse to preveč za en dan – to ni opozorilo, ne, to je krov, ki ga ni moč rešiti.«
Vendar smer je začrtana že v prvih pesmih, ki so jezikovno in ritmično sugestiven tok artikulirane pesniške zavesti na poti skozi urbani mrak in svitanje v duši na najbolj presenetljivih, zapuščenih mestih, kjer nas deževje moči s svojimi »nebeškimi trki«:
»vsaka pesem je vredna neizmerne bolečine. čaplja in asfalt sta mi povedala.«
Čaplja nad Ljubljanico ob Fužinskem gradu in potovanje na konec noči, kjer spregovori asfalt, jazz asfalta, to je hosta Blaža Božiča, kjer včasih zaidemo v slepo ulico, v temno vežo, a le zato, da spregledamo.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
