»Dekle je mogoče osvojiti s pesmijo, vendar pa ga ni mogoče s pesmijo obdržati. In to niti s pesniškem gibanjem.« ( Roberto Bolaňo, Los detectives salvajes )
julij-avgust, 2007
Mehika je bila usoda, kot se reče … leta 1925 je moj praded prodal vaško
gostilno, zapustil ženo in
otroka ter z izgovorom za »boljši kruh« odšel odkrivat Novi svet.
Tri dni s kočijo do Trsta in enosmerna čez Atlantik.
Izkazalo se je, da se je prijavil na avanturistični »rally« od Ognjene zemlje do
Aljaske, ko sta ga vojna
in ljubezen zaustavili v Mehiki do konca življenja.
V Ciudad de Mexico se je znova (»potihoma«) poročil, si ustvaril novo družino
in postal pomočnik
ministra za gospodarstvo v mehiški vladi.
Žužemberk in Mexico City: primerjava daje mislit.
Prihajala so pisma z denarjem in paketi z igračami. Vnuki so si pletli
domišljijske zgodbe, a doma ga
niso videli nikoli več. Prababica je umrla sama na svoji njivi. Potem je v moji
deželi razpadla država s
sistemom in nekega dne sem pristal na zemlji, kjer je pokopan moj prednik.
»Kdo bo iskal grob v milijonskem mravljišču?«
V 21. stoletju se preko »facebooka« uspeta povezat dve oddaljeni družinski
veji, vendar to je že neka
druga zgodba.
