S starogrškim mitom o boginji Eos (Zora) in mladeniču Titonu, za katerega Eos pri Zeusu izprosi večno življenje, a ne večne mladosti, zato ga nazadnje »odreši« s pretelešenjem v črička, sem se srečal skozi pripoved pesnika Milana Dekleve, ki je kasneje na to temo spisal izjemno subtilno knjigo (lirično opero za dva glasova) Zora in čriček (Hiša poezije, 2020).
Tematika večnega življenja in »prekletstvo« staranja me napotuje na razmislek, ki se naslanja na mišljenje M. de Unamuna in A. Camusa.
Pred dnevi sem imel sanje, kjer sem intuitivno dojel, da je smrt ( čriček ) osvoboditev iz večnega staranja: izhod v glasbo Tišine – čiričanje Neznanega.
Pri Unamunu »tragično občutje življenja«( sentimiento tragico de la vida) izvira iz brezdanje minljivosti, ki povzroča hrepenenje po večnem življenju. Iz te eksistencialne razpoke se poraja upanje ( vera ) za posmrtni Elizij duše.
Še zmeraj se nahajamo v stari Platonistični nastavi, kjer se pri mitu ključni problem staranja veže na spremembo v času. Ali bi se perspektiva obrnila, če bi živeli »forever young«?
Kleč je seveda v tem »forever«- v večnosti, ki v bistvu eliminira spomin-spominjanje, saj spomin vznika na horizontu minevanja – časenju časa. Ali pa je spomin tudi domena večnosti – tj. Boga?
Če je večnost bog ali kvantna metafizika, nam ljudem potem ostane smrt kot tisti izhod – tisti prehod , ki nas s titansko silo glasbe (čiričanja) popelje v poslednjo Tišino in nas odreši staranja?
Govorim seveda o »idealnih« človeških pogojih in ne o bolezni, vojni ali nesrečah.
Uporni človek (L’Homme révolté) se upira tudi smrti, saj kot pravi nekje lepo poet Fabrizzio De Andrè: »Tutti morimmo a stento«- Vsi s težavo umremo!
A kdo ve, kaj nas čaka v večnosti … ker ni časa, nas mogoče (ne)»čaka« prav Nič in Nihče.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
