Stari kitajski modrec (ki ni bil današnja izvozna igrača) je govoril o treh temeljnih človeških strahovih:
strahu pred smrtjo, strahu pred javnim nastopom in strahu pred norostjo. Vse tri strahove združuje strah pred neznanim.
Ugotavljam, da se te strahovi nekako različno pojavljajo šele v odraščajoči dobi, oziroma glede na situacijo, ki smo ji izpostavljeni.
Lansko jesen sem izgubil oba starša in smrt je pljusknila vame kot cunami – še preden se dobro zaveš, si že potopljen v žalost, bolečino in valujoče žalovanje, ki te kot bibavica spominov preplavi ob najmanjši stvari, kjer se odprejo zapornice čustvovanja in spomin valovi iz nekakšne nedoumljive praznine in nedosegljivega onostranstva – kar je pravzaprav »to neznano«, kjer se začenja sveto, numinozno – tista odprtost za duhovno dimenzijo naše človeške eksistence.
Verjetno se ta »neizrekljiva« stanja človeškega duha še najbolje izrazijo skozi umetniško govorico.
Seveda pa je za tako dejanje potreben čas in predelava čustev, ki so v začetnem stanju mešanica razburkanih odzivov in dostikrat človek ni zmožen niti najmanjših miselnih procesov.
Nemalokrat neznosna bolečina vodi v norost, kjer smo že pri drugem temeljnem strahu.
Strah, da izgubimo nadzor nad samim sabo … da postanemo nekdo drug ali da smo le igrača v viharju vsiljenih, kaotičnih, »norih« misli, ki nam ukazujejo nemogoče in nam popolnoma odvzamejo racionalno usmeritev.
Lahko bi rekel, da je norost izguba smeri. V zadnji fazi se »ne zmoremo več odločiti« ne za levo niti za desno in telo se lahko znajde v zaciklanem katatoničnem stanju. Smrtno nevarno.
Vendar žalovanje je žlahtno čustvo. Nastane nekakšen ščit pred udarci resničnosti in mehanično deluješ na površini, medtem ko je tvoje bolečinsko jedro globoko v »črni skrinjici« spomina.
Vsakdanjost pa te premetava iz ene skrajnosti v drugo: po robu družabne komičnosti in samotne tragičnosti balansiraš korak.
V bistvu nas je strah izgube: sebstva, doma, obraza, spomina … iluzije. Vsega, kar imenujemo življenje.
Za vse tri strahove lahko rečem, da o njih govorim iz izkušnje – ne zgolj za strahove, temveč tudi za stanja, ki jih implicirajo.
Vendar s to temeljno razliko, da se tako iz javnega nastopa kot iz norosti nekako lahko izvlečemo, medtem ko je smrt zadnja postaja. Čeprav imamo mnoga pričevanja o »ob-smrtnih doživetjih« in vrnitvah iz »tunelov«, so vendar nekje »vrata nepovrata«, kjer se začenja tisto ultimativno neznano, čemur se z besedami še najbolj približa pesem. In to ne vsaka, razumljivo. Zgolj tista, ki ponotranji ta izvorni strah in intimno izkušnjo prevede v univerzalno resnico kot ne-skritost: s presežnimi podobami jezika. S presežnim jezika.
Smrt je del življenja in hkrati presežno življenje.
»Slovenska smrt« soglasnikov in »španska muerte« zvenečih samoglasnikov … in že smo pri kulturnem relativizmu in običajih, ki se tičejo obredov slovesa.
So kulture, kjer se jokajo ob rojstvu in smejejo ob smrti.
Nedavno nazaj sem si nakopičil literaturo na temo smrti: od Tibetanske knige mrtvih do obredov na Papui Novi Gvineji Boruta Telbana, Mančinih pisem, Tolstojevih »Izpovedi«, Ionescovih »Spominov na smrt« in še več … povsod se srečujemo z vrsto ritualov v odnosu do smrti oziroma do mrtvega telesa in pokojnikove duše.
Ker kaj pa je to telo, če ni duše?
Vprašanje se zastavlja od starega Platona naprej in tema »spominjanja« (anamnesis) duše, ko dospe na »onostransko« poljano, je večno aktualna za posmrtna razglabljanja. Ali pa nasprotno verjamemo le v nevro-kemične procese in je »duša« le skupek električnih impulzov? Vprašanja, na katere je odgovor stvar naše »pesniške« naravnanosti.
Izjemni mislec Bela Hamvas je zapisal: »Hrana je za telo, vino za dušo in dim za duha.«
»Misel«, ki me je vznemirjala že dolga leta moje abstinence.
Kako nalezljiv je strah in kako močno orožje za manipulacijo družbe je, se je pokazalo ob aktualni epidemiji/pandemiji. Neodvisno od realne nevarnosti virusa smo podlegli postopnim krčenjem svoboščin, ki pa imajo svoje korenine že v ideologiji varnosti in zaščiti zdravja – npr. s prepovedjo kajenja – in stigmatizacijo kadilcev, kar je vodilo v sterilizacijo družbe, pomanjkanje kritičnega mišljenja in postopno enercijo pasivnega ekraniziranja, ki rezultira v virtualni odvisnosti od tehnologije. Seveda karikiram na banalnem primeru, da ponazorim dvoumnost »zaščite« pred življenjem oziroma smrtjo. Pretirana varnost lahko ohromi vitalne reflekse, kar raziskave že ugotavljajo na gibalnih navadah otrok. Ampak, kaj je naša resnična vednost, še posebej o neznanem in nedosegljivem?
Tolteki pravijo, da je večja skrivnost od smrti le ljubezen.
»Bolj, ko ćutim smrt, močneje živim,« zapišem v pesmi Južno ameriškega temperamenta in okolja.
Toda občutek živosti me zavezuje k svetosti življenja, pacifizmu in humanizmu.
Uporni človek!
A ta izkušnja ni vsakomur pisana na kožo. Lahko vodi v norost.
Vojna je norost s smrtnim izidom.
Veliko blažji primer razčlovečenja je: ponesrečen javni nastop.
Strah pred javnim nastopom. Pred sramoto? Pred obscenim vprašanjem?
Razgaljen v pogledu drugega. Prebran in kritiziran. Nenadna izguba spomina – črna luknja na odru.
Spodmaknjena tla pod nogami?
Vse tri strahove poznam. So utemeljeni. Ker nikoli ne vemo, kam gremo … in četudi gremo s pesmijo na ustih … vstopamo v Neznano.
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
