Ko sem pred nekaj leti iskala osebo, ki ima na umetniškem področju veliko znanja in »kilometrine« ter bi lahko predstavljala strokovno selektorico pesmi za natečaj poezije, so mi mlade mariborske pesnice priporočile Petro. Tako sem jo prosila za pomoč in najprej sem jo spoznala kot osebo, ki je v Mariboru zadolžena za velik del kulturne »scene«. Takrat še nisem poznala njene poezije. Spoznala sem jo kasneje, ko sem, zaradi takrat meni že znanega imena, kupila njeni pesniški zbirki P(l)ast za p(l)astjo in Tretja oseba dvojine. Ob njeni poeziji sem bila globoko pretresena – v najboljšem pomenu besede. Prav zaradi izkušnje ob njenih zbirkah sem pospešeno začela z raziskovanjem in branjem poezije sodobnih slovenskih pesnic. In spoznala čudovito raznolikost mlade ženske poetike na Slovenskem.
Petra sicer pravi, da ne podpira delitve na moško in žensko poezijo, kot sociologinji pa sva se strinjali, da obstaja poezija, v kateri se razkriva moški pogled na svet in je bila v ospredju več stoletij, ter poezija, v kateri se razkriva ženska bit in ki si še vedno išče svoje mesto ter se bori za enakovreden položaj.
V njeni poeziji je močno prisoten ženski lik, ki ga izpoveduje ženski lirski subjekt. Petra pravi, da je takšno obliko pisanja izbrala, ker jo ženskost, če to hoče ali noče, bistveno opredeljuje. Poleg tega jo bolj kot popisovanje zunanjega in materialnega sveta zanima popisovanje notranje linije in če želi biti pri tem avtentična, mora pisati v svojem imenu. Nevtralna množina ji ni blizu, saj vzpostavlja distanco in onemogoča intimo.
Subjekt v poeziji Petre Kolmančič je »neka poljubna ženska med tremi milijardami žensk.« Ženska, mama, ljubimka, prijateljica, sodelavka. Njena družbena vloga je povsem jasna in pričakovana in to že dolgo. Potrošniški megakapitalizem pa je ustvaril še idealni tip ženske podobe. Podobe popolne družini in karieri posvečene ženske, ki z lahkoto presega vse prepreke, ki pridejo na pot življenja. Panoptični pogled sodobnosti budno nadzoruje žensko, katere telo in osebnost naj bi bili v vsakem trenutku bleščeči. Zažira se v vse pore ženskega obnašanja, v njene besede, gibe in geste. Tudi Petra dodaja, da jo je v mladih letih pretreslo spoznanje, kako tesno je ženskost povezana z družbenimi pričakovanji.
Morda se prav zato ob takšnih družbenih spoznanjih v biti ženskega lika njene poezije trmasto pojavljajo razpoke. Trmasto se vsiljujejo ideje, da obstaja nekaj več, neka druga – globokomorska – resničnost, tista pod površino jasno artikuliranih družbenih obrazcev obnašanja in mišljenja. Petra Kolmančič v svoji poeziji odkriva arhetipsko v ženski zavesti. Spodaj, pod vsem telesnim, družbenim in pričakovanim, v globinah odzvanja daljna in spokojna, prevečkrat pozabljena Sestra. Ženska, ki sliši svojo rogato senco, ki tolče s kopiti, zrcalna ženska, kateri zrastejo ostri kočniki in kremplji, da brani tisto na površju, ženska, ki mora, če želi ostati zvesta svoji podobi ženske, sama sebi izstaviti račun, se iskreno pogovoriti s seboj, kajti »neporavnane terjatve s samim seboj // bistveno vplivajo na likvidnost // duše in srca«. Ženska, ki se zaveda svojih želja in meja, ki mora včasih reči »ne«, ki se mora vsako pomlad temeljito prezračiti, ki se mora ob deževnih dneh zabubiti v svojo notranjost, ki gre v gozd in se ljubi s prastarimi hrasti, ki gre v zemljo po slepo ljubezen krtov in rovk.
Ženska, ki gre v erotičnih pesmih na lov za svojim moškim, ki se mu odkriva p(l)ast za p(l)astjo, ker ga je prepoznala kot bitje, s katerim sta nekoč davno skupaj plavala med ribami. Ljubezenski in erotični motivi v pesmih govorijo o dveh bitjih, ki se igrata, spoznavata, približujeta, hkrati pa se nikoli docela ne spoznata in se mnogokrat v ljubezenskem boju tudi ranita. Ob sekanju dveh divjin, iskanju poti in plodnih tal najdeta tudi trenutke, ko je bližina neznosna, vztrajanje pa nevzdržno. Če je v zbirki P(l)ast za p(l)astjo dvojina občasno še prikazana kot izrazito nasprotje, ko ženska sama pleše nad prepadi nad njima, pa se bralcu zdi, da se strasti v naslednji zbirki pomirijo. Ob opojnih vonjih poletja, teka konja-srca na poti k moškemu in motivih materinstva beremo o trenutkih nerazložljive sreče in silne ljubezni. V zbirki Tretja oseba dvojine je vrhunsko spisan tudi cikel, v katerem par preseže svojo človeško podobo in se v paritvenem obredju poveže z živalmi in pošastmi – z močeradi, kiti, košutami in prikaznimi.
»Ko voda poje in se ljubijo kiti,
je njihova supertežka ljubezen
peresno lahka kategorija bližine.«
»Ko se ljubimo
kačji pastirji,
je ljubezen
koleselj,
večno
vračanje
brezdomnega srca
na njegovo
pravo
mesto.«
Druga pomembna tema obeh zbirk pa je raziskovanje čudovito temačnega nočnega sveta, ko se razblinijo vse prej omenjene arbitrarne meje in vnaprej določeni vzorci obnašanja. Noč v pesmih ne predstavlja le odsotnosti dneva, temveč tudi težko razumljivo, pred očmi sveta skrito plat človekove duševnosti. »Nočno bistvo človeka je drugačno od dnevnega, polnega mask, prikrivanj in prilagajanj,« pravi Petra. Nočno vzdušje prinaša nemir, srh in opoj. Večina pesmi tudi tu govori z ženske perspektive. Po sledi sanj gre v koridorje teme, kjer čaka stara sova – pernata mati. Ženska je včasih samotna in otožna, objema temno steklo sredi noči, v sanjah osvaja fantastične dežele in se v nočnih mora spopada s hčerino pošastjo.
Prav nočne pesmi pa prinašajo tudi razširitev identitete. »Lahko si marsikaj, ko se ti gosta tema zavleče v srce. // Lahko si marsikdo …« piše Petra. Bistvo je odvreči svoj disciplinirani obraz, se brez koordinat, le s pomočjo divjega instinkta podati po brezpotjih. Petra Kolmančič senzibilno nagovarja slehernika, ki čuti razkol, ločnico med vidno resničnostjo in skritim bistvom človeka. Dodaja, da tudi njena identiteta ni bila nikoli povezana le z ženskostjo in ženskim telesom, poleg tega pa so spolni stereotipi izjemno škodljivi za družbo in posameznike. V svojih pesmih tako ubesedi ideje, ki so občečloveške, zunajčasovne in nagovarjajo mnoge, ki čutijo, da so na margino družbe postavljeni komaj zaznavno, skoraj nevidno.
Ob čutnih vtisih spoznava globlje resnice, ki jih doživlja človek v redkih trenutkih, ko se ne pretvarja več, da so stvari le takšne, kot se nam kažejo. Ko se razdrobi na mrvice in postane neko drugo bitje. Beremo o vijolicah, ki od nekod dišijo tako močno, da boli kri, o muziki, ki je tako nežna, tako strašna, da ob njej pokajo zrkla in srca, o neskončni lakoti, ki je vezivo vseh nas. O prebivalcih sanj, ki se prepletajo s prikaznimi vsakdana, spoznanjih, da tudi v najtemnejši noči, v najbolj svetlem dnevu dihamo z mrtvimi in še nerojenimi in o trenutkih, ko nam je skozi vse to plastenje dano videti v žarečo sredico.
Zaradi takšnih življenje določujočih momentov se tudi lirski subjekt kljub mnogim zaklenjenim vratom in utesnjujoči površinskosti ne vda. Pravzaprav trmasto vztraja, skoraj nalašč.
»Ti, smešna ženska, neskončno hecna mala ženskica,
ki misliš, da si edinstvena, da si zaslužiš kaj boljšega –
kaj več kot le bleščeči v kič odeti
brezoblični n!č n!č n!č n!č.
Ki misliš,
da so reči lahko kaj več kot le slike v tvoji glavi in
da lahko z Besedami potešiš Ljubezen, Misel, Srce, Telo.
Ti, ki se kljub temu ne vdaš.
Ki trmoglavo vztrajaš, čeprav le si in čisto nič drugega.«
Petra pravi, da so za vzpostavitev stika s tistim, kar biva globoko v nas, potrebni pogum, potrpežljivost, moč in koncentracija. Lirski subjekt bralcu namiguje, da pod udomačenim obličjem teče utekočinjena moč. Upa v dvojini, ko pravi: »Bo ljubezen, bo, za me in za te, // je reklo moje neprizemljeno, // neprizanesljivo, // nezemeljsko srce.«
Uči se potrpežljivosti:
»Potrpežljivosti sem se učila,
ko sem stala v vrstah,
čakala v čakalnicah,
čakala, da minejo dolgočasne predstave, sestanki,
dolgočasne pesmi, ljudje, odnosi,
da minem jaz sama dolgočasna zdolgočasena.
Potrpežljivosti sem se učila
ujeta, frustrirana in izčrpana ob tistih,
ki svet okrog sebe uravnavajo s prisilo,
predsodki in klišeji.
Potrpežljivosti se učim ob tistih,
ki jih je strah, da bi prišli blizu.
/…/
Potrpežljivosti se še učim,
ker v tem cirkusu, v tej paradi nečimrnosti,
za vsemi temi bleščeče pisanimi kostumi,
za vsemi temi maskami, nastopi in predstavami,
za bliščem okoli praznine,
za steklenimi očmi nagačenih živali,
slutim nekaj resnično privlačnega,
golo surovo silo, ki ima moč,
da se dvigne nad vse te strašne, nepotrebne reči.«
In čez vse vztraja:
»Nisi popustila v vseh teh letih,
ni te zlomilo mnoštvo reči in njihova lepljiva vztrajnost,
niso te dotolkle krhke izginjajoče podobe,
v katere se sčasoma spremenijo
resnični dogodki in resnične sanje.
Že pri sedmih se je začelo, nekaj med tabo in vsem tem,
in rečem ti, moja ljuba: ne bo se še končalo.«
Zato je poezija Petre Kolmančič nadvse pomembna. Ker opogumlja in povezuje, ko piše o tem, da je ženska dovolj v vseh svojih razsežnostih in pojavnostih. Da ni nič manj, če preizprašuje družbeno postavljene kalupe, ki so tako ponotranjeni, da postanejo del naše identitete. Da jih ravno zato, da bi lahko svetu dali največ sebe, moramo preizpraševati in ohranjati čarobno povezavo z onkraj. In prav pesem je posrednik do esencialnega v nas.
»Mogoče je:
biti tu, kjer si, in še nekje povsem drugje,
biti to, kar si in še nekaj za povrh,
nekaj divjega in lepega,
ostro-nežnega, tuje-domačega,
ženska in zvezda, lisica, potok, perje, breza;
na dnu naših duš so zametki teh reči.«
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Pogovor s Tino Kozin - 25. 10. 2023
- Ana Žunič: “brezbrežno valovanje” – o poeziji Tine Kozin v zbirki Šumenja - 24. 10. 2023
- Ana Žunič: “Svet je divjelep, svet je čudnonor„ (Poezija Petre Kolmančič) - 11. 4. 2023