Pesnica, literarna kritičarka, literarna urednica in radijska ustvarjalka Tina Kozin je izdala štiri pesniške zbirke, zadnja, Nebo pod vodo, je prejela tudi Veronikino nagrado. Ko sem odprla knjige, so me v trenutku pritegnili motivi iz astronomije v zbirki Šumenja in takoj sem vedela, da želim pisati o tej zbirki, pa čeprav je od izdaje preteklo že devet let. Želela sem razumeti pomene besed, ki so v mojem vsakdanjem jeziku družboslovke manj pogoste in tako se mi je prvič primerilo, da sem o poeziji podrobno in z velikim veseljem govorila z naravoslovci, predvsem s fiziki.
Pesniška zbirka Šumenja Tine Kozin prinaša večplastno poezijo. Poezijo, ki je uspela v metaforiki združiti naravoslovne in strokovne, celo znanstvene motive in tematike z bivanjskimi premišljevanji o medčloveških odnosih ter položaju človeka v svetu in vesolju, vse to pa še z mistiko, ki je logika razuma ne zmore razložiti.
Bralec lahko že ob prvem branju ceni izvrstno umerjenost besede, pri kateri se verzi premišljeno (pre)gibajo skozi prostor, besede pa se nizajo v izvirne podobe in primere, ki so daleč od klišejskih. Že osnovna, opisna plat Tinine poezije je tako verodostojno opisana, da lahko bralci po poti pesmi izvedo mnogo zanimivih podrobnosti – o izdelovanju inštrumentov, tehnikah plezanja, smolarjenju, postavljanju temeljnih plošč za hišo, jadranju ali premišljeni igri svetlobe v izložbah za namen prodaje in potrošnje. Seveda pa ne gre le za opise situacij iz vsakdanjega življenja. Pesmi so (pris)podobe, ki jih je potrebno abstrahirati, ob tem pa se pred bralcem razgrne večpomenskost poezije. Večinoma gre za bivanjske pesmi, ki govorijo o odnosih – med soljudmi, med človekom in svetom, med človekom in vesoljem. Težje razumljive primerjave tako kar kličejo tiste vrste bralce, ki želijo raziskati, dognati in premisliti mnoge pomene. Po razburkanem morju čudenja in neke vrste učenja ob pesmih pa Tini Kozin v zbirki Šumenja uspe ustvariti izjemno povratno zanko – ob branju se utegne pozorni bralec naučiti kaj bistvenega tudi o sebi.
Ob branju sem imela občutek, da so mnoge pesmi postavljene v mejne prostore, kjer se odpirajo pogledi in zastrižejo ušesa, da ponavljajoči motivi razdalj in gibanja ustvarjajo edinstven tok zbirke. Lirski subjekt je včasih razumski človek logike in znanosti, ki se sprašuje o fizikalnih odnosih med telesi, je popotnik v neprehodnem gozdu, je vsakdanji človek, ki ureja okolico svojega doma … Kar povezuje mnoge pesmi, je motiv gibanja, premikanja, valovanja – valovanja svetlobe in zvoka, pogleda in sluha. Tina Kozin spet in spet uporablja izvirne podobe, ki jih je mogoče (ali celo potrebno) abstrahirati – ne glede na to, kdo je lirski subjekt, je vpet, razpet ali odprt v gibanje, ritem doživljanja in prespraševanja odnosov – v najširšem pomenu. V pesmih lahko beremo o močnih sunkih gibov, o trenutkih veličastnega kaosa (ki se zdi kaotičen le človeku); o trenutkih vznesenega igranja klavirja, osvobajanju ritma, medtem ko zunaj divja nevihta in kaplje med spuščanjem naraščajo v slapove ali o trenutkih pred poletno nevihto na morju, ko je človek nepreklicno majhen na čolnu, ki mu je odtrgalo plovno sidro, o zadnjem trenutku tišine pred dežjem, ko se morje stisne v silovito kapljo.
Človeka, ujetega v nevihti na morju, valovi vrtijo brez osi, osišče pa lirski subjekt neprestano išče tudi znotraj intimnih odnosov. V medosebnih odnosih opisuje obe bistveni komponenti. Ni pomembna le prostorska razdalja, pač pa tudi časovna. Koraki razpadajo v razdalje, “prepadnost je, kar pada iz pogleda”, pa tudi naša telesa skozi življenje zaznamujejo mnoge izkušnje, po težkih nismo nikoli več enaki – “naš spomin so / naša razkosana telesa”. Tudi nerazumljenost ter propadanje, usihanje humanega v človekovih besedah in dejanjih je eden izmed motivov znotraj teme o medčloveških odnosih, v eni od pesmi preberemo: “meni nekatere besede zvenijo / nečloveško.”
Dinamiko odnosov Tina Kozin mestoma predstavi z vrhunskimi podobami iz astronomije in astrofizike. Včasih je bližina nevzdržna, včasih odnosi ne zdržijo nenehnega gibanja dveh teles – po najbližji točki zbližanja dva ugotovita, da sta njuni tirnici življenjske poti hiperbolični, torej se ne bosta nikoli več srečali:
“… toda hiperbolične
sledi te tirnice so ves čas
izrisovale tudi slutnjo, da je
na neki točki te poti,
v bližini, perihelij
in da je to telo vse
preveč sonceoplazno, da
bi ledeno lepilo vzdržalo;
kakor da ne bi že
samo rastoče gravitiranje
vodilo v razbitine …”
V težko dojemljivem vesolju, kjer je našim čutom marsikatera informacija nedosegljiva, je “odmikanje besed od vseh pomenov / tisti rdeči premik k svetlobi”, enako pa se lahko zgodi v intimnem svetu, ko se zgodi razkol med našimi predstavami in željami ter tem, kar dejansko je.
Tudi ob premišljevanju o lastni osebnosti se lirski subjekt poslužuje podob iz astronomije:
“nisem zvezda.
moje jedrske reakcije mi niso zanimive
kot toplotna sprememba, moja
jedrska zlivanja so moja
dilatacija časa.
in razlika
med uplinjanjem užitka in sesedanjem
medzvezdnega prahu
v krivdo
je moja
v tej širitvi časa.”
Vesolje in zemeljska narava sta ponavljajoča se prostora v pesmih in sta hkrati prostora, ob katerih lirski subjekt najgloblje, najbolj elementarno začuti zarezo med konkretnim svetom, ki so ga zmožni zaobjeti naši čuti in razum, ter tistim drugim, skrivnostnim, ki se ga da le zaslutiti. A prav pri razumevanju nepojmljivega se mora lirski subjekt vrniti k čutnim izkustvom, ki osmislijo odnose, svet in vesolje. Teoretski koncepti gibanja, valovanja, ritma in šumenja se skozi poezijo Tine Kozin spreminjajo v simbole in metafore, ki jih na prvi ravni prikazuje s podobami doživljajev v naravi; v gozdu, v skalnati steni ali na morju, ob globljem premišljevanju pa se tudi tu podobe razpirajo v smeri bivanjskih vprašanj. Ko bralec z lirskim subjektom stopa po neprehodnem gozdu, izgubljanje niso koraki v neznano, temveč začetki iskanja in novih poimenovanj, ko roka drsi po skali, čuti dve obliki različnih minljivosti, ko na vrtu sadi ovijalke, s tem ustvarja dihajočo živo steno in v jesenskem gozdu za razklepanjem ježic sluti zorenje nekega drugega časa.
Prav ob doživljajih iz narave lirski subjekt zasluti še drug nerazložljiv, mimobežen svet. Na preži, v temačnem lesku somraka in neprehodni zraščenosti gozda, lirski subjekt negibno čaka skoraj magični prihod zveri in tudi tu se je, kot vsakič do zdaj, potrebno vprašati, kdo ali kaj vse so lahko zveri:
“… tu
je njihov udomačeni teren, sem
se vračajo; posamič; kot vsi duhovi
neslišno vstopijo v prizor, še bolj
kakor v resnici vidiš, jih zaslutiš –
neobvladljivo se primika,
ves čas budno, a mehko, gotovo …”
V izjemni pesmi Brstenja se lirski subjekt združi z neskončnim in skrivnostnim; v megleni tišini zapre svoje oči, odpre pogled navznoter, objame nevidni spomin na drevo ter se prepusti šumenju:
“hodi. barjanska tla raztaplja
voda in zemlja hlasta za njenimi
čevlji, nič konkretnega, megla
se nepredušno zajeda
v vse obrise. izdihana sapa ni več
kot pozaba, še preden se kondenzira
v prividni belini. opazi nekaj, kar ni
senca, nekaj živega in
drobnega, morda le zračna guba.
ustavi se in roke
ukrivi v nesklenjen krog.
stoji, kot bi objemala drevo.
stoji. s koreninami odriva in
rahlja tla. čuti
iztegnjeno krošnjo.
/…/
razobešenost sveta
na njej je skoraj mirna
in neopazna. lesena iluzija
se razpusti z oddaljenimi zvoki.
ne ve, ali šelesti njeno listje ali šumi
dež, ki se drobi na njihovi površini.
padajo in obvisijo tik nad vizuro.
če bi dvignila pogled, bi razločila željo,
ujet spomin ali jelšo. zato
zamiži in pusti, da se šumeči glasovi
nad njo penijo
z brezbrežnimi valovi.”
Tinina zbirka Šumenja je pesniški izziv za vse bralce, ki želijo ob črni kavi in v sladki samoti zgodnjega jutra študirati poezijo. To je poezija, ki raste skupaj z bralcem – bolj ko raste bralec, več znanja ko ima, več pomenov se razgrne ob branju njenih pesmi. Najprej je čudenje – zverem na preži, živosti žive meje, v kateri gnezdijo ptice, razdaljam, ki odsevajo v pogledu človeka na fjordu nad oceanom. Nato je ekstatično občutenje svobode ob dirjanju konja in bobnenju dežja. Po mnogih razkritih pomenskih drobcih s področij biologije in fizike se zgodi vrnitev k prvotnemu – k poetičnemu opisovanju težko razumljivega, skrivnostnostega. V najglobljem pomenu se lirski subjekt vedno znova vrača k nenehnemu šumenju. Šumenje je šumenje dreves, ko mimo zdrvi nočni vlak, je šumenje zvezdnega ozadja in je šumenje v bistvu človeka. Skozi vodilni motiv šumenja bralec skupaj z lirskim subjektom zbirke ugotovi, da je gibanje vsega in vseh edina dokončna resničnost.
Da ni konca, ni obal, da so v nas in okoli nas neskončni brezbrežni valovi.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Pogovor s Tino Kozin - 25. 10. 2023
- Ana Žunič: “brezbrežno valovanje” – o poeziji Tine Kozin v zbirki Šumenja - 24. 10. 2023
- Ana Žunič: “Svet je divjelep, svet je čudnonor„ (Poezija Petre Kolmančič) - 11. 4. 2023