Za začetek si bom dovolil posplošitev, ki ne temelji na nobeni znanstveni raziskavi, pa vendar menim, da drži: mislim, da je vsak pripadnik_ca spolne manjšine vsaj na neki točki v življenju sanjal_a o odhodu iz »zaplankane domovine« in začetku novega življenja kje drugje, kjer stranišča, ki ne označujejo spola, niso več tabu, strah pred držanjem partnerja_ke za roko na javnem prometu pa je že dolgo pozabljen. Če pustimo ob strani razpravo o tem, ali tak kraj sploh obstaja, se taka želja še marsikomu, ki po splošnih družbenih prepričanjih ne sodi v nobeno od marginalnih skupin, ne zdi tuja.
Pesniški prvenec Greekling Kostye Tsolakisa se ukvarja ravno s tem odhodom in z refleksijo, ki pride z njim. Tsolakis je odraščal v Atenah, kasneje pa emigriral v London, kjer živi še danes. Tudi njegova poezija ves čas niha med rojstno Grčijo in metropolitansko Anglijo. Odhod ne predstavlja zgolj fizičnega odmika iz domovine, temveč osvobajajoč, pa vendar odrekanja poln življenjski premik. Vsak povratek tako ponuja priložnost za ponoven premislek in pogled na domovino z druge perspektive.
Motiv domovine se v številnih pesmih prepleta z motivom matere. Obe sta do lirskega subjekta hladni in strogi, njuna ljubezen vse prej kot nežna in brezpogojna – izraža se predvsem skozi nadzor, prepovedi in določanje meja. Čeprav ga domovina ne zavrača povsem, mu vsiljuje občutek ujetosti z natančno določenimi pravili: na primer kdaj se mora vrniti domov in kako pogosto se mora javiti, da bo mati oziroma domovina pomirjena, da je vse v redu z njim. Subjekt vse bolj spoznava, da ne išče le sprejetja, temveč tudi svobodo, ki mu je v takšnem okolju nenehno odtegnjena. V pesmi Days of Summer, 1998 na primer zapiše: /…/ I wish for this / endless surrogacy to end, for Athens to deliver adult / me, in full amour, into England’s outstretched arms. /…/
Tsolakis v zbirki ves čas prepleta prisotnost grške tradicije, še posebej izrazito grške mitološke dediščine, z novim življenjem drugje. Mitologija na eni strani služi kot sidro, ki ga še vedno drži v domovini (v Days of Summer, 1998 na primer državo primerja s Kronosom, ki žre svoje otroke), na drugi pa lirski subjekt poznavanje kulturne zgodovine osvobaja: recimo v pesmi marble bf primerja kočijaža na antičnih konjskih dirkah s preznojenim ljubimcem v gejevskem klubu. Pesnik se v zbirki nasploh velikokrat poigrava z idejo, da svoboda ni zgolj abstrakten pojem, temveč je pogosto zapisana v samih telesnih izkušnjah – v užitku, v poželenju, v eksplicitni erotičnosti, ki preveva številne pesmi.
Zbirka je po vsebinski plati zelo homogena, saj se osredotoča predvsem na tematiki odhoda iz domovine in kvirovstva, a Tsolakis dinamičnost najde v igranju s pesniškimi formami. Vse njegove poskuse, od klasičnih pesmi v prozi do drznejših oblik, bi lahko brez pretiravanja označili za uspešne. Zelo posrečeni sta na primer pesmi chatroom ’99, kjer pesem preoblikuje v formo gejevskih aplikacij za zmenke, in likovna pesem Anastylosis, ki na povsem preprost način spomni na napol podrte grške stebre. Med drugim precej mojstrsko poseže tudi po tehniki najdene poezije – v pesmi Kostya as a Failed State, 2011–13 Tsolakis uporablja izseke iz novinarskih člankov o grški finančni krizi, pri tem pa ime države zamenja s svojim imenom. Zlom skupnosti postane enak osebnemu zlomu lirskega subjekta.
Tsolakisova zbirka Greekling morda ne prinaša tematsko povsem novega vpogleda v vprašanja identitete in tujstva, tudi tematiki odhoda in distanciranja od Grčije nista nič novega (zanimiva je na primer navezava na Kavafisa, ki je prav tako zapustil domovino in o Grčiji pisal iz tujine, v zadnji pesmi zbirke). Njena moč pa ni v inovativnosti, temveč v globoko osebni, a hkrati širši, kolektivni izpovedi. Tsolakisova poezija ni le zgodba posameznika, temveč spev atenski kvirovski skupnosti – zajema vse od vpliva kultnega grško-avstralskega filma Head On, ki odpira podobne teme razpete identitete, do brutalne smrti grškega kvirovskega aktivista Zaka Kostopoulosa leta 2018.
Ob vsem tem pa je zbirka tudi izraz občutka izbrisanosti iz zgodovine. V pesmi I, Wonky Nose na primer najdemo enega najmočnejših verzov zbirke: /…/ I’m not the kind the ancestors would feel inspired / to sculpt. /…/. Verz nosi težo nevidnosti in občutek, da kvirovska identiteta ni le zatirana v sedanjosti, temveč tudi sistematično izključena iz narodne dediščine.
Greekling potrjuje, da občutek večje svobode z odhodom morda res pride, a s seboj prinese tudi izgubo. Domovina, pa naj bo še tako zaplankana ali zatiralska, nikoli zares ne izgine. Največja izguba pa ni le preteklost, ki jo puščaš za sabo, temveč tudi priložnost, da domovino spremeniš od znotraj.
- Aljaž Primožič: Odhod (o zbirki Kostye Tsolakisa Greekling) - 27. 4. 2025
- Aljaž Primožič: Sneg, ki nikoli ne neha padati - 11. 8. 2022