Ena zanimivih e-pesmi, ki je v teh dneh prišla do mene preko družbenih omrežij, je pesem For Hecuba, avtorice Alex Saum.
Pesem obsega (eno) spletno stran, ki grafično zanimivo sooča statično ozadje z vertikalnim premikanjem grafike ob premikanju po strani, na kar so vezani tudi besedilo, zvok in fotografije.
In, ker vedno rad pogledam tudi v tehnično ozadje, mi je zanimiva tudi avtoričina izbira orodja – gre za spletno storitev Newhive, ki omogoča izvedbo multimedijskih spletnih vsebin preko grafičnega vmesnika. Tak vmesnik v veliki meri poenostavi izvedbo spletne vsebine, saj ne zahteva programerskih znanj.
Seveda, poleg omenjene storitve danes obstaja cela kopica sorodnih orodij, ki omogočajo sorodno. Premislek, ki ga ponujam v presojo, je vprašanje razmerja med vsebino in njo omogočajočo tehnologijo. Če je zgodnjo e-poezijo pogojevalo avtorjevo/ičino poznavanje in uporaba programskih jezikov, danes multimedijski in interaktivni del e-poezije na spletu omogočajo številne platforme in spletne storitve (tudi, če niso izključno, ali sploh, namenjene e-poeziji).
Kako je nekaj narejeno se vse bolj ločuje od tega, kaj je narejeno. In hkrati, ‘kako’ vedno bolj postaja domena specializiranega tehničnega medijskega znanja, ki omogoča od tehnologije neodvisne vsebine, ‘kaj’ pa je domena vsebine, medij vse bolj postaja neviden, transparenten.
Zato, vsaj z vidika, kaj medij počne z vsebino in zakaj, za e-pesnike, sicer nujno ne, ostaja. Ko medij navidezno izginja, in ostaja le vsebina, se del relevantnih vprašanj seli v tehnološko pismenost, v ozadje, v mrežo komunikacije, ki jo je težko videti preko preobilja vsebin.
Ta zapis ne pove veliko o e-pesmi avtorice, kar tudi ni namen tega zapisa, četudi gre za zanimivo e-pesem.
Foto: (c) Sunčan Patrick Stone.