DANES SEM TRIKRAT srečal Barbaro, ki je že petnajst let
na vaškem pokopališču.
Prvič na vrtu ene tistih krčem, ki jih že lep čas ni več, zamaknjeno
In razigrano sva sedela ob tretjem in četrtem pivu,
popoldan se je nagibal v večer, že so temneli kostanji nad baliniščem,
nama pa srce ni dalo vstati in oditi proti domu,
saj sva imela vsak svoj naslov, vsak na drugem koncu mesta, jaz sem
odhajal k ženi, ona k možu.
Drugič v pisarni, kamor sem stopil v letih, kar sva se razšla, še kdaj
pogledat,
spet je sedela tam, s toplo besedo za vsakogar, bistrih oči,
neutrudnega nasmeha,
jaz pa, ki nisem bil navaden obiskovalec, temveč star prijatelj,
v sosednji sobi sem počakal, da uradne ure so odbile,
in sva jo ubrala na dolg sprehod, skoraj brez dotika, na vêder sprehod
s pridihom, oh, melanholije.
Tretjič je bilo najbolj nejasno in nedoločljivo,
je bil bolniški trakt? megla nad Golnikom?
kdo je oni z masko, tista na vozičku?
Sva bila, jaz tukaj, ona tam, priklopljena na cevke?
Samo zaslišal sem, po telefonu, njene besede:
»Ah, vse narobe, pa še takšen dež je!«
(Pesem je iz pesniške zbirke navsezadnje, Cankarjeva založba, 2023. Objavljena je z avtorjevim dovoljenjem.)
- Aleš Berger: *** - 3. 4. 2024