Kostanja tu pod oknom nenehno govorita z vetrom.
Kako ju veter vzame in z vso silo uvije krošnjo,
pol suho in pol živo,
kjer je zraslo na stotine oči, bodečih!
Kako vse to odpada pod dotikom vetra,
z isto silo vržena posledica in vzrok.
Kako to plava skozi zrak, brez opor, do dna.
Maja sem ti podarila kostanjevo oko,
bunkico z zelenim puhkom.
Si jo vrnil. Nisi vedel, da je dar,
čoln, ki s silo gole volje prečka morje do obljubljene dežele.
Septembra jih srečujem potemnele,
grenkejše in ostrejše tam, kjer se srečujemo zares –
na dnu.
Ni uspelo. Ni uspelo.
Same razčesnjene bodičaste oblike,
živi sadež notri pa strmi, začuden,
vržen v neizmernost.
Želja po svobodi, v hipu sploščena v obliko.
Modro fuk (citiram po Tomažu!),
ko strah zauzda in slepo proizvaja,
sproža detonacije in ruši,
dobesedno in z užitkom, nič metafor vmes.
Ta pesem ni nič drugega kot to, kar je, na tem betonu:
počena bodičasta lupina.
Počena beseda.
Stisnjena v tvojo dlan, tudi zdaj kot dar, in že razpade.
Kaj končno vidiš?
Begunski otroci jih nataknejo na zobotrebce
in iz njih napravijo konjičke za pot v Evropo,
konjički nič ne pijejo,
konjički nič ne jejo,
konjički gledajo strmo v oko,
ranjena kopita potujejo tisoč let prek step
in ničesar ne pozabijo.
Divji kostanj divji kostanj,
za divjo pot rojen –
vsako kostanjevo oko mi pravi
zjutraj, opoldne, ob polnoči:
hoj, kam greš?
In samo včasih, v samoti, sramežljivo:
ustavi se in bodi z mano …
- Alenka Jovanovski: Mojster na sprehodu skoz državo - 15. 6. 2019
- Alenka Jovanovski: Margareta in poželjive mašine - 9. 6. 2019
- Alenka Jovanovski: Divji kostanj, za trenutek - 12. 10. 2015