Jezik, ki igra pomembno vlogo pri izgradnji nacionalne, kulturne in zgodovinske identitete vsakega naroda, je med afriškimi pisatelji še zmeraj ena izmed perečih tem. Projekt dekolonizacije in post-kolonialne rehabilitacije se namreč na lingvistični ravni kaže v spornem vprašanju, ali pisati v jeziku nekdanjih kolonizatorjev ali pa v domačinskih afriških jezikih. Medtem ko se pisatelji, šolani na zahodu praviloma odločajo pisati v angleščini in francoščini, kenijski pisatelj in teoretik Ngũgĩ wa Thiong’o (1938) tovrstno odločitev razume kod odmik od lingvistične dekolonizacije, o čemer govori v svoji znameniti zbirki esejev Decolonising the mind (1986). Ngũgĩ wa Thiong’o zato piše v kenijskem jeziku kikuyu in svoja literarna dela hkratno prevaja v angleščino. Tu pa se odpira nadaljnja dilema, in sicer ali si lahko afriški avtorji brez zahodnega literarnega trga mednarodno prepoznavnost svojih del sploh zagotovijo. Če upoštevamo vse bolj globalizirajoč literarni svet, ki kot svoj stranski produkt ustvarja marginalizirane jezike – in tu velja pripomniti, da ne gre za jezike manjšin, temveč za jezike, katere govorijo milijoni ljudi –, marginalizirane literarnih forme in posledično tudi marginalizirane zgodbe, nas ne sme presenečati, da nekatere literarne pokrajine ostajajo v polju navidezno neobstoječega.
O navidezno neobstoječih literaturah sveta razmišljam vsakokrat, ko me na ulicah Addis Abebe, glavnega mesta Etiopije, ulični knjigarnarji poskušajo zvabiti na svoje stojnice, kjer mrgoli knjig etiopskih avtorjev. Ker so knjige napisane v amharščini, uradnem jezik Etiopije, ki ima po poslednjih demografskih podatkih preko sto milijonov prebivalcev, me ob vsakokratnem pogledu na amharsko slogovno pisavo preplavi občutek lastne bralne kastracije, zaradi katerega se mi pomemben del kulturnega izraza dežele vselej izmika.
A v Etiopiji, edini afriški državi, ki ni bila kolonizirana – in tu moramo kolonializem razumeti ne le kot nasilen poseg v tuj teritorij, temveč tudi v tujo kulturo – se omenjeni lingvistični spor kaže kot brezpredmeten. Amharščina, ki se govori od 12. stoletja dalje, je namreč dediščina, s katero se ne gre pogajati. Ravno zaradi tega pa mnogi nadvse nadarjeni etiopski literati ostajajo onkraj mej svoje države nepoznani. Nekateri med njimi, in te je moč prešteti na prste, recimo Maeza Mengistu, Lemn Sissay in Dinaw Mengistu, pišejo sicer v angleščini, a s tem istočasno odpirajo zanimiv pomislek, katerim bralcem so njihova dela pravzaprav namenjena.
Za Bekweta Seyouma, enega najbolj prepoznavnih etiopskih literatov mlajše generacije, je odgovor na to vprašanje jasen. Njegove pesmi, kratke zgodbe in eseji ter celo humorni polliterarizirani politični komentarji na družbenih omrežjih, katere všečka tisoče sledilcev, so kljub življenju v Združenih državah Amerike namenjeni izključno etiopskim bralcem. Bewketu Seyoum, ki je po študiju psihologije na Addis Ababa University objavil svojo prvo in tudi najbolj odmevno pesniško zbirko Neimenovane koče (Nwari Alba Gojowoch, 2002), je bil leta 2008 imenovan za najboljšega etiopskega literata. Nagradi, ki jo podeljuje sam predsednik države, so sledile še tri pesniške zbirke, med njimi tudi zbirka V iskanju maščobe (In search of fat, 2012), ki je tudi edina doživela angleški prevod.
V času številnih družbenih tranzicij in absurdnih teženj po modernizaciji, poezija Bewketa Seyouma z ironijo, satiro in humorjem, ki so v državah s krateno svobodo govora nadvse uporabni literarni postopki, problematizira sporne družbeno-politične realnosti vsakdanjega življenja, s čimer si je pesnik pridobil izredno priljubljenost pri ljudeh. Njegovo poetiko navdihuje qene, svojevrstna tehnika recitalov, znotraj katerih etiopski pravoslavni duhovniki izražajo svoje pretanjene retorične in intelektualne veščine. Tovrstnih miselnih obratov, ki z ambivalentnostjo jasnega in dvoumnega pomena delujejo kot nekakšne alegorije, je v ubesedovanju sicer posvetnih stvari vešč tudi Bewketu Seyoum, ki je svoja dela z namenom širjenja dostopnosti tudi med Etiopijci, ki niso ljubitelji branja, začel izdajati kar na zgoščenkah.
Priljubljenost med ljudmi pa še ne pomeni tudi priljubljenosti med politiki. Pred prihodom sedanjega etiopskega premiera Abiya Ahmeda, ki je mimogrede tudi zadnji prejemnik Nobelove nagrade za mir, je etiopska oblast vsakršno politično disidentstvo kaznovala z zloglasnimi zapori, ki so hegemone politične akterje spremenili v nedotakljivo dogmo. Politični zaporniki so zato tema Bewketove pesmi Na pragu svobode, kjer osvoboditev ni razumljena le kot prenehanje represije in brutalnosti, temveč kot njun nujen in nepovraten zlom.
Kljub represivnim organom pa Etiopija po drugi strani beleži izjemno gospodarsko rast in posledično modernizacijo, ki naj bi bila v ponos vsem, a le redko komu v korist. Pesem V iskanju maščobe zato opozarja, da je gospodarska rast vendarle selektivna in da izključuje večinsko prebivalstvo, ki v duhu korupcije in bogastva, ki se kopiči »na trebuhu enega samega moža«, še naprej živijo v revščini.
A revščina ima številne obraze. Eden izmed njih je tudi pretirana birokracija, polna pravil in prepovedi, ki posameznika ne le disciplinira, temveč tudi nadzoruje. Medtem ko se vsakovrstne prepovedi in dogme kopičijo, akumulirani strah sovpada z naraščajočo tiranijo, o čemer govori njegova pesem Prepovedano!.
Bewketu Seyoum tako piše v kolektivnem imenu vseh tistih, ki si identifikacijsko zatočišče v ubesedovanju tistega, kar naj bi moralo ostati neizrečeno, poiščejo v njegovem literarnem ustvarjanju. Za zastorom satiričnosti pa navsezadnje stoji neizmerna želja po humanosti, ki govori univerzalni jezik vseh ljudi.
- Aleksandra Gačić: O etiopskem pesniku Bewketu Seyoumu - 28. 5. 2020
- Aleksandra Gačić: Poezija, bližja od družine - 10. 10. 2019