Pogovarjali smo se z romunskim pesnikom, pisateljem, kulturnim novinarjem, televizijskim urednikom in predsednikom Mednarodnega festivala literature v Temšivaru (FILTM) – Robertom Șerbanom, ki bo gost letošnje ga 39. Mednarodnega festivala Vilenica, ki bo potekal med 2. in 7. septembrom.
Șerban je študiral gradbeništvo na Politehniški univerzi ter zgodovino in teorijo umetnosti na Zahodni univerzi v Temišvaru. Deloval je v tiskanih in spletnih medijih, kot književni urednik in predavatelj novinarstva na univerzi. Za svojo prvo pesniško knjigo Firește că exagerez (1994; Seveda pretiravam) je prejel nagrado za prvenec Zveze romunskih pisateljev. Sledile so še pesniške zbirke Odyssex (1996), Timișoara în trei prieteni (2003; Temišvar v treh prijateljih), Cinema la mine-acasă (2006; Domači kino), Moartea parafină (2010; Parafinska smrt), Puțin sub linie (2015; Pod črto), Ascuns în transparență (2017; Skrito v prozornosti), Tehnici de camulflaj (2018; Kamuflažne tehnike), Aproape nimic sigur (2024; Skoraj nič ni gotovega) ter še več kot 20 knjig intervjujev, kritik in spominske proze. Njegova poezija je prevedena v večino evropskih jezikov ter objavljena v številnih antologijah in literarnih publikacijah v Romuniji in tujini.
Ali obstaja trenutek, podoba, spomin ali občutek iz vašega otroštva ali mladosti, ki je – če o tem razmišljate danes – na nek način napovedal, da boste nekoč pesnik?
Že kot otrok sem bil bolj poetične, bolje rečeno lirične narave – z liričnostjo je povezana sposobnost, da se zlahka zaljubimo. Ko sem bil star štiri ali pet let, sem punčki iz vrtca gradil grad iz lesenih kock. Ko je bil grad dokončan, sem ga s komolcem po nesreči prevrnil. Kocke so padle pod mizo, kjer sva jih skupaj s princesko iskala in pobirala. Toda naredil sem tudi nekaj drugega; seveda tako, da ni nihče videl: poljubil sem jo. Zaljubljenost je bila stalnica mojega otroštva, tudi v šoli, kjer sem se zagledal v učiteljevo hčer. Pa ne mlajšo hčer – ki je bila samo leto dni starejša od mene – ampak v njeno sestro, ki je bila tri leta starejša od mene.
V osnovni šoli sem veliko bral, od obveznega šolskega čtiva do … Tisoč in ene noči. To knjigo sem odkril pri starih starših, glavni liki pa so se tudi ljubili. Res so mi bili všeč in posamezni odlomki, ki so bili spretno prevedeni, da niso vsega izdali, so me res zabavali, vendar sem bil inteligenten fant in sem razumel sporočilo med vrsticami.
Vedno sem bil pripovedovalec zgodb, izmišljeval sem si pravljice, tako namišljene kot luna in zvezde. Na poti od šole do doma me je spremljalo veliko sošolcev: želeli so slišati zgodbe, ki sem si jih izmislil na licu mesta, med hojo, v katerih sem bil glavni in nadnaravni lik. Torej nisem imel druge možnosti: začel sem pisati poezijo.
Ste novinar, pisatelj, producent in voditelj televizijske oddaje, pesnik … v čem vidite tisto pomembno moč poezije?
Pisanje ni le zdravilno, kot je verjel Novalis, lahko je tudi destruktivno. Pesnik uporablja spomin in svojo senzitivnost. Razgali se, se izpostavi in razkrije, saj večinoma govori o intimnih stvareh, o stvareh, ki so znane le njemu, stvareh, ki so se zgodile le njemu, stvareh, ki so vplivale, se dotaknile le njega. Ko pišem, se počutim kot živa tarča, pogosto sem v procesu ranjen, pretresen. Pisanje poezije je kot vivisekcija. Ne želim dramatizirati ali pisanja spremeniti v neko herojsko početje. Herojsko je lahko le, če pomaga ali nekoga reši. Če se nekoga tako globoko dotakne, da ga spremeni in ga na nek način spremeni v tvoj alter ego. Če nam pisanje pomaga, če nas reši, smo lahko srečni. Pisanje je igra, ki pa včasih lahko zapelje iz svojih tirnic. Včasih lahko popolnoma izgubiš kontrolo nad njo. Pisanje lahko povzroči usodni šok. Obstaja na stotine in stotine primerov ljudi, ki nikoli ne spustijo žic, ki so jih povezale z njimi samimi. In izgorele so.
Kaj nenavadnega pa vendar resničnega veste o poeziji?
Poezija je tisto kar ostane potem, ko življenja ni več.
V kolikšni meri menite, da pisanje poezije ali ustvarjanje umetnosti vsebuje določeno stopnjo prisile?
Res je, da je tudi pisanje in ustvarjanje umetnosti nekakšna disciplina. Tako kot mora športnik trenirati, da lahko nastopi, mora tudi pisatelj, pesnik, umetnik biti discipliniran, da lahko ustvarja.
Pisanje je zame dogodivščina, ki jo doživim z umom in srcem. Denarja za potovanja, ki jih sicer obožujem, velikokrat nimam dovolj. Zato se zanašam na svojo domišljijo, čutenje in radovednost. Poezijo pišem zato, ker rad odkrivam tisto, kar je globje od tistega, kar že poznam, da raziskujem, iščem. Ne vem, kaj pravzaprav sploh iščem, pojma nimam, ampak moj pustolovski duh me žene v sanjanje, v svet domišljije, v pisanje. O sebi in o svetu v katerem živim.
Nam lahko poveste kaj o današnjem stanju poezije in statusu pesnikov v Romuniji?
V Romuniji je napisane veliko poezije, izdajo tudi veliko zbirk poezije. Pri nas izhaja preko 150 literarnih publikacij in vsaka od njih vsebuje tudi poezijo. Res je, da je zares dobra poezija redka, vendar obstaja. V Romuniji je nekaj zares izjemnih pesnikov! Česar nam dejansko manjka, so bralci. Vendar se mi zdi, da je to povsod problem. Poezija ima zelo ozek krog bralcev. Kaviarja pač ne jedo vsi, kajne? Poezija je pravzaprav kaviar. Kaviar za reveže.
Kdo je bil Robert kot pesnik, ko je izšla prva zbirka Seveda pretiravam (Of course I am Exaggerating) in kdo je Robert kot pesnik danes?
Ko je izšla moja prva zbirka, sem bil star 24 let. Bil sem študent četrtega letnika Politehniške univerze. Bil sem pravo čudo – bodoči inženir, ki piše poezijo. Kot inženir nisem nikoli delal. Pesnik pa sem ostal. Delal sem kot novinar tako v tiskanih medijih kot na televiziji, kjer delam še danes, 25 let po tem, ko je bila prvič predvajana moja oddaja.
Vedno sem se trudil uživati življenje: igral sem se z besedami in jim dajal moč. Moč medijev je drugačna kot moč literature. Prva učinkuje hitro, druga pa svojo moč pridobiva z minevanjem časa.
Ne morem verjeti, da je minilo že 30 let od mojega prvenca! Od takrat sem objavil že 30 knjig: intervjujev, proze, dve otroški knjigi, knjigo o umetnosti ter okrog 10 pesniških zbirk.
Ne vem, kdo sem danes. Resnično ne vem. Zato še naprej pišem, vendar ne pišem zato, da bi izvedel kdo sem, ampak zato, da še naprej ne vem. Ne želim vedeti!
Devetintrideseti Mednarodni literarni festival Vilenica v organizaciji Društva slovenskih pisateljev bo letos postregel z 19. dogodki v Hrastniku, Kopru, Lokvi, Ljubljani, Sežani, Štanjelu in Trstu, na njih pa se bo predstavilo več kot 20 avtorjev, literarnih posrednikov in udeležencev mednarodnega komparativističnega kolokvija iz 16 držav.
Vilenica med leti 2024 in 2027 obravnava temo “Krasni novi svet”. Festival bo osvetlil aktualna vprašanja, povezana z umetno inteligenco, sociološkimi in tehnološkimi spremembami, globalnimi jeziki ter podnebnimi spremembami. Pogovori bodo obravnavali izzive, kot so avtorstvo, jezikovne razlike, branje v digitalni dobi in človekove pravice. Eden izmed osrednjih vprašanj festivala bo: “Kako človeška je (še) literatura?” Izpostavljena izhodiščna vprašanja letošnjega koncepta bodo tudi osrednja tema okrogle mize Srednjeevropske pobude.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Ajda Borak: Poezija je kaviar za reveže - 29. 8. 2024
- Ajda Borak: Dragica Čarna in Zvezdana Mlakar in Lilith - 5. 6. 2024
- Ajda Borak: Pêro Sŕce v srcu 29. festivala Slovenski dnevi knjige - 3. 6. 2024