Namesto nočne more sem imela škripanje snega,
zdravo in rusko, pri minus trideset stopinj.
Tu preživijo samo najmočnejši duhovi.
Danes si nekam resna, pravi Mojster.
Saj nisem, saj nisi, saj nisva.
Skoraj bi se pogubila v zanikanju biti,
a sem šla skozi mraz zavrnitve.
Razpoka je najboljši približek šivankinega ušesa,
skozi katerega se duša prebija eksaktno.
Škrip škrip šrkip: bosa sem in škripam pod težo snega.
Sredi ledu bi lahko zbežala.
Naštrikala brado, jo zavezala okoli prašičjega ušesca
in jo prodala kot zgodbo, ki ročice ogreje.
Ampak zgodba ne greje, zgodba so vajeti.
In vajeti so mašina, h kateri se pritakneta dve drugi mašini:
škorenj v vlogi mašine zgoraj in sneg v vlogi mašine spodaj.
Z bosim srcem stopam skoz sneg –
sneg stopa skoz boso srce.
Al škripam al pa me ni.
Ne samo bosa, tudi gola sem kot Margareta,
razpustila bi svoje pobrite lase, ko bi šlo.
Zajahajva vsak svojega prasca in fiuuu, ljubi,
brez vajeti, brez zgodbe, brez bega
letiva letiva skoz temno noč.
- Alenka Jovanovski: Mojster na sprehodu skoz državo - 15. 6. 2019
- Alenka Jovanovski: Margareta in poželjive mašine - 9. 6. 2019
- Alenka Jovanovski: Divji kostanj, za trenutek - 12. 10. 2015