Antoine Cassar: Štiri skale

In potem
nekje za črko M,
drobna drobtinica,
štiri skale –
 
na vrhu Gozo,
če hočeš, ležeči mandelj,
spomladi sladek,
slan jeseni,
če hočeš, bronasto bodalo,
če hočeš, oko Feničanke,
ki straži Sredozemlje.
 
Malo bližje čudoviti Comino,
dvogrbi velblod, ki sedi
in počasi melje s čeljustjo,
kot bi se sklonil, da bi spil vodo iz zaliva,
bojim se, da bi se zadušil v odvrženi plastiki,
sprijeti v koralni greben.
 
Spodaj na sredini zdrobljena Filfla,
v davnih časih oltar velikanov,
nedavno žrtvovana udarec za udarcem
v imenu bogov vojne,
in vendar nas tudi danes še pozdravi
s svojim klobukom,
 
in za tenek curek vode proč
Malta,
reci ji biser, reci ji bokokletstvo,
reci ji prodnik, obkrožen s peno,
reci ji slana samota
ali riba, ki smrdi pri glavi,
s peščenim dvignjenim repom,
trdim marmornatim trebuhom,
z enim očesom nad vodo,
ki gleda proti nožnim prstom Evrope,
z drugim, skritim,
je kot omotična ujeta orada,
ki skuša ubežati pred sabo,
plava od mreže do mreže,
morda bo našla ozek prehod,
plava od mreže do mreže,
dokler se vsa ne zaplete vanje,
plava na gubah valov in ne ve, kam naj se obrne,
plava, ne da bi vedela, kam gre.
 
V sodelovanju za avtorjem sta iz angleščine prevedla Vera Pejovič in Peter Semolič

Antoine Cassar
Latest posts by Antoine Cassar (see all)