Evropo sestavljajo številni narodi in jeziki, kljub temu pa lahko vsaj do neke mere govorimo o skupni evropski kulturni tradiciji in tudi o evropski poeziji. Ali lahko na takšen način govorimo tudi o Afriki in afriški poeziji? Ali bi morda lahko opredelil neko skupno afriško identiteto in glavne značilnosti afriškega pesništva, če seveda te obstajajo?
Skupna afriška identiteta je zelo kompleksna tema. Zdi se, da se je Afrika odmaknila od prvotne afriške kulture in tradicije ljudskih pripovedk, plemenskih kraljestev, organske in etnične afriške antropologije, ki jo sestavljajo afriška medicina, zahodno afriški potujoči pevci grioti, afriško barbarstvo in patriarhalnost. Od kulture iz časov, ko se je spoštovalo kralje in se je zdravilo z vejami in koreninami dreves. Zdravilci in grioti so bili v palačah desna roka vladarjev in služabniki. To so bili časi, ko je folklora gradila in pretresala kraljestva. Ko sta pesem in ples kot popkovina povezovala, združevala ljudi. Vse to se je spremenilo in pesek identitete se je pod vplivom anglofonske in frankofonske kolonizacije in njunih imperialističnih spletk pretočil v obdobje modernih kulturnih vrenj in novih političnih ideologij. Študenti politologije in antropologije so predstavili drugačno Afriko, Afriko, razumljeno v okviru socialistične, marksistično-leninistične misli, in te politične ideologije so oblikovale mišljenje novih afriških pisateljev in pesnikov, aktivistov in intelektualcev.
Novi načini razmišljanja so nasprotovali kapitalistični in evropski dominaciji in postali orožje proti imperializmu. Ustvarili so pogoje, iz katerih se je izoblikovalo novo afriško razumništvo, ki je postalo del izobraževanja in tako oblikovalo glasove, kulturo in politiko. Postalo je del kulture in politična religija, ki je določala celo to, kako se bodo ljudje učili, oblačili in govorili. Takšni so bili Kwame Nkrumah, Robert Mugabe, Patrice Lumumba, Julius Nyerere, Joshua Nkomo in Samora Macae (afriški nacionalistični in revolucionarni voditelji, ki so postali prvi vladarji nove Afrike). Omenjene politične religije so hranile Afričane s potrebno samozavestjo, da so se lahko osvobodili kolonialne nadvlade. Nastalo je veliko knjig in tudi veliko poezije, ki so slavile afriške revolucionarje, ki so se oplajali z zelo kompleksno ideologijo, sestavljeno iz marksizma, leninizma, nkrumahizma, socializma in nacionalizma. Za identiteto današnje, postkolonialne Afrike, Afrike, ki je dosegla politično neodvisnost, je značilen neo-kolonializem in manipulacije s strani velesil na vseh področjih, od medijev in literature, do politike in gospodarstva. Tako se danes soočamo z diktaturami, z afriško samovlado, namesto da bi živeli v novi Afriki, Afriki, ki bi bila zgrajena na demokratičnih in socialističnih načelih. Vojskovodje, lakota, revščina in bolezni so postali del afriškega vsakdana. Pisatelji in pesniki vse to beležijo, popisujejo. Razlog zakaj Afrika nosi črni žalni trak leži v tem, da je zavrgla svojo organsko etnično in zgolj njej lastno identiteto in sprejela kulturne poteze, ki jih ne more prebaviti. Tu pa so potem še druge družbene bolezni, kot so nestrpnost, korupcija in oboroževanje političnih elit posamičnih držav. Kot tudi hinavstvo zahodnih velikih sil, ki jih pod krinko demokratizacije, obnove in globalizacije, v resnici zanima samo ropanje bogatih naravnih virov. Situacija je tako zelo kompleksna in razgreta. Izobraževalni sistem in politike na področju gospodarstva so za mlade afriške republike zelo velik zalogaj. Vse to pa je vsaj za zdaj afriška identiteta.
Poezija ostaja glas in posrednik izražanja in razkrivanja. Imamo pesnike različnih pesniških zvrsti, generacij in pristopov, rojenih od časa Agostina Neta in Jacka Mapanje prek časov Dambudza Marechera, Wole Soyinka, Pikita Ntulija in Willyja Serote do časa, v katerem sem bil rojen tudi sam. Imamo pesnike iz sedemdesetih let minulega stoletja, iz časa osvobajanja Afrike, pesnike, ki so se uprli apartheidu, in pesnike, rojene po doseženi neodvisnosti Afrike, ki nastopajo proti diktaturam in politični nepravičnosti, ki jo generirajo novi afriški režimi. Tako imamo danes underground pesnike, urbane slam pesnike in protestne pesnike, ki pojejo v imenu neslišnih kmetov, delavcev in revnih, ki opozarjajo na kršitve in zlorabo človekovih pravic, še posebej na zlorabo pravic žensk. Ti pesniki so se uprli tradicionalnim pesniškim vzorcem, četudi nekateri še vedno pišejo na primer v rimah, a večina jih vendarle piše v prostem verzu, da bi po tej poti razširili svoje sporočilo, svoja stališča med ljudi. Mnogi izmed njih so radikalni zagovorniki revnih in kmetov. Družbena omrežja, kot je na primer Facebook, so omogočila slišnost velikemu številu afriških pesnikov. Saj veš, pesniki predstavljajo identiteto katere koli družbe, tako kot vsa ostala umetnost, ki jo najdemo na številnih platformah, kot so na ART.miombopublishing.wordpress.com, me.facebook.com/mbizochirasha, tuckmagazine.com..
Živiš in delaš v Zimbabveju. Ali lahko predstaviš bralcem Poiesis Zimbabve in sodobno zimbabvejsko poezijo? V katerih jezikih nastaja, kdo so njeni glavni predstavniki in kakšno vlogo ima poezija v sodobni zimbabvejski družbi?
V Zimbabveju imamo veliko narečij, kot glavna jezika pa uporabljamo jezika shona in ndebele. Tako kot v mnogih drugih deželah pa je glavni jezik komunikacije na področju gospodarstva in komunikacije z zunanjim svetom angleščina. V Zimbabveju imamo veliko pesnikov in jezik igra pomembno vlogo tako v smislu oblike kot tudi sporočilnosti. Tisti, ki pišejo v katerem od maternih jezikov, imajo večjo publiko, ki jo tudi lažje dosežejo. Uveljavljeni pesniki v Zimbabveju so Thomas Sukutai Bvuma, Musayemura Zimunya, pokojni Hamutyinei, Dambudzo Marechera, Albert Nythi , Chirikure, Mbizo Chirasha , Virgia Phiir , Freedom Nyamubuya, Memory Chirere, Tinshe Muchuri, Tinahe Tafirentyika, Philani Amedis Nyoni, John Eppel, Tendai Mwanaka, Batsirai Chigama, Peggy Shngwa , Robson Shoes Lambada in še bi lahko našteval. Pripomniti pa moram, da je ta seznam sestavljen tako iz uveljavljenih pesnikov kot tistih, ki šele prihajajo, in da ne sledi ne starosti ne spolu ne zvrstnim opredelitvam pesnikov in pesnic.
Kdaj in zakaj si začel pisati poezijo? Kdo so bili pesniki, ki so v največji meri vplivali na tvoje pesniške začetke?
Sem griot, ki se je rodil iz zvoka vetra vaškega bobna. Sem griot, ki je postal mednarodni rezbar besed. Sem griot, čigar glas je oblikoval velikanski skok in žgoče sonce, rojeno iz gričev, ki obdajajo vasico, zavito v meglice. Sem griot, čigar ritme in metafore so izklesali dim in saje kmečkih kolib, griot, čigar podobe so se pekle kot resnične vroče pesniške žemlje nad ognjem, zakurjenim s posušenim kravjim gnojem, v doma narejenih posodah iz žgane gline – sem tihotapec besed.
Mbizo Chirasha se je rodil v Zvishavanu, kmečkem predelu Zimbabveja, pred 39 leti. Delam kot pesnik, performer, pisatelj, politični aktivist na področju človekovih pravic, bloger, svobodni pisatelj in pesnik ter založnik. Moja dela so objavljena v različnih revijah, antologijah, zbirkah, fenzinih in na spletnih straneh po vsem svetu. Sem pesnik in pobudnik različnih projektov, sodeloval sem z različnimi nevladnimi organizacijami, z Združenimi narodi, ambasadami tako v Afriki kot izven nje. Sem kot čebela – neutrudni bloger in samouk, ki piše o vseh kritičnih zadevah, ki so pomembne za mojo deželo in druge narode. Sem brat, oče, učitelj in kulturniški aktivist. Vse svoje življenje in čas sem vložil v to, kar znam najboljše in kar bi rad bil. Ne obljubljam gradov v oblakih, nisem prerok, zato pa govorim resnico. Postal sem tihotapec z besedami, ko so v moje oči prvič posijali sončni žarki nad to začasno in lepo zemljo. Postal sem pevec sveta, takoj ko sem se naučil nasmehniti in se nasmehnil domačim gričem, oblečenim v meglice. Postal sem griot, ko sem prvič zaplesal v ritmu vetra vaškega bobna, ko sem zaslišal odmev krikov pavijanov in svetih vaških bikov. Postal sem pesnik, ko sem prvič zajtrkoval besede (a e i o u). K pisanju me spodbujajo, revščina, kmečko prebivalstvo, nepravičnost, korupcija, nasilje, podobe vojne, diktature, blebetanje in propaganda, sem skromna in večno vesela oseba, toda moje pisanje ni nikoli veselo. Kako bi sploh lahko pisal o sreči v tem topoglavem in pobebavljenem svetu! Sem glas neslišnih in neslišanih. Na to, kdo sem v resnici, ne moreš sklepati iz druženja ob pivu, lahko pa iz tega, kar pišem. Utrujen sem od pisateljev, ki se pretvarjajo. Navdihuje me boj za spremembe, da se obelodani vso gnilobo, zato ne morem biti več tiho. Pesniki morajo biti resnični glasovi, povzdigniti morajo svoj glas in ne smejo pristati na to, da se jih odriva na rob družbe, da se jim zapira vrata pred nosom. Ne, ne in ne!
Si pesnik in aktivist. Zakaj si se odločil za aktivizem?
Poezija je jezik ljudi. Poezija je orodje literarnega aktivizma, je orožje za izobraževanje množic in radikalni meč upora. Je izražanje, s pomočjo katerega lahko pozovemo politične elite, da vzpostavijo red brez prelivanja krvi, brez cestnih barikad in ne da bi pljuvale po ljudeh. Besed ne moreš zajeziti. So kot veter. Ne moreš jih okovati. Mogočnejše so od pušk in pičijo kot čebele. Aktivizem je zame nekaj naravnega. Je v moji krvi. V večini afriških družb imajo pesniki svoje mesto kot grioti in kot grioti opozarjajo na nepravilnosti in ponujajo rešitve. Ali ni žalostno, da se pesnikom zapira usta? Naše besede nas bodo preživele. Govorili bomo o politični dekadenci, razpadu družbenih vezi, gospodarskem malodušju, gospodarski pobitosti, ksenofobiji, neokolonialnem vedenju velikih sil, verskih konfliktih, zlorabi človekovih pravic, spolnem nasilju in nasilju med štirimi stenami. Še naprej bomo opozarjali na krivice in dvignili svoj glas proti sprijenosti, ki krni pravice ljudi, proti bolni politiki, ki hoče utišati človeštvo. Ja, govorili bomo!
Kot aktivist deluješ na področju človekovih pravic in še posebej na področju pravic žensk. Kakšen je položaj žensk v Zimbabveju? In kakšen je položaj pesnic v okviru zimbabvejske poezije?
Ženske v Zimbabveju počasi pridobivajo zasluženo priznanje. Tako najdemo kar nekaj žensk na ključnih položajih v politiki, gospodarstvu in družbi. Imamo ženski CEOS, imamo direktorice in ministrice in članice parlamenta Vendar pa to še ni dovolj. Obstaja veliko odprtih in perečih vprašanj, ki se nanašajo na posilstva žensk in zlorabo deklic, kot tudi na segregacijo med spoloma, vsega tega je še vedno preveč. Zimbabvejske ženske so še vedno žrtve fizičnega in spolnega nasilja in ženske so razumljene kot stroji za reprodukcijo. Mislim, da je to globalno vprašanje. In veliko je še treba narediti, da se bo to spolno skupnost zaščitilo pred zlorabami. Tudi danes so ponekod ženske še vedno podvržene barbarskemu nasilju. Patriarhalni zatiralski vetrovi še vedno pihajo. Več moramo storiti.
Že od vojne za neodvisnost imamo pesnice, kot je na primer pokojna Freedom Nyamubaya (avtorica izjemno močne pesniške zbirke Spet na cesti, ki je politični in družbeni komentar Zimbabveja po doseženi neodvisnosti). Danes imamo veliko močnih pesnic, ki pojejo o spremembi, o demokraciji, patriarhatu, o razumu, ki pojejo proti nasilju, proti posilstvom in političnim zlorabam. So del velike množice pesnikov in pesnic, underground pesnikov in slam pesnikov, ki zahtevajo spremembe, se borijo za človekove pravice, pesnikov, ki se upirajo avtokratskim režimom,. Njihov jezik je jezik protesta, upora in zahteve po prepoznavi. Njihovo geslo je enakost, poštenost in pravičnost. Strinjam se z njimi in jih podpiram, zato sem tudi ustanovil društvo, ki podpira ustvarjalnost mladih žensk (Girlchildcreativity) in Woman Words Literary Journal, ki sem ga odprl na Facebooku, ki pa je kmalu postal polnopravna literarna revija. To je platforma, namenjena ženskam in dekletom, da skozi literarno in umetniško izražanje pridejo do svojega glasu oziroma postanejo polnopravne in spoštovane članice svojih skupnosti.
V svoji poeziji si pogosto eksplicitno političen. Kaj ti pomeni poezija: predvsem sredstvo za sporočanje ali nek poseben svet?
Med pisanjem sem pozoren na podrobnosti, na pomen, na sporočilo. Trmasto se izogibam tradicionalnim mašilom, nesmiselnim rimam, tradicionalno urejeni poeziji. Poezija prihaja iz srca, je tok zavesti. Če želiš ritem, ga lahko ustvariš znotraj pomena in metafor. Nobena skrivnost ni, da sem politični pesnik, glas razuma, protestni pesnik. Afrika me žalosti, rad bi, da bi bila boljša. Šokira me obseg korupcije, množica diktatorjev in vojskovodij, hinavstvo, ksenofobija. Jezi me hinavščina velikih sil, dobrodelnih nadnacionalnih organizacij, vseprisotna segregacija, rasizem in sovraštvo. Le nekaj organizacij res predstavlja Afriko in svet mora to spoznati in se pokesati. Zahtevamo da se pokesa.
Si urednik več spletnih revij. Na kaj si pri objavljanju prispevkov najbolj pozoren?
Izhajam iz prepričanja, da mora moje delo govoriti srcem mnogih, zato sledim literarnim delom, ki so resnična in originalna. Le takšna dela vnesejo nemir v duha, zbodejo v zadnjico morilca, potrkajo na lobanjo skorumpiranih, zasekajo v trebuh pohlepnih, zvijejo roko ksenofobom, glasno zapojejo rasistu, nasilnežu. Samo na ta način lahko iskrenost preide iz srca pišočega ali pišoče v samo pisanje, v obliko in v pomen. Takšna književnost razkriva resnico in spreminja ljudi. Zato rabimo metafore, ki odpirajo oči. Moramo hkrati poučevati, komunicirati, informirati in zabavati. In v svojem početju moramo biti trdni in dosledni.
Nekatere tvoje pesmi govorijo o Thomasu Sankari. Ali njegove pan-afriške sanje še vedno živijo in na kakšen način se udejanjajo danes?
Thomas Sankara je aluzija, referenca. V nekaterih mojih pesmih je opomin hinavski Afriki in opozarja, kaj vse je še potrebno storiti. Ne moremo mu biti enaki, lahko pa se potrudimo, da bi mu bili podobni. Današnji Afričan, in to še posebej velja za voditelje, je skoncentriran nase, je sebičen. Zanimata ga moč in bogastvo. Potrebujemo boljšo Afriko, Afriko, ki ne bo, tako kot je današnja Afrika, zgrajena na krvnem maščevanju, žalitvah, polarizaciji in nasilju.
V tvojem CV-ju berem, da si državljan Zimbabveja in državljan sveta (global citizen). V svojem delu se redno povezuješ s posamezniki in organizacijami po celem svetu. Globalizacijo marsikdaj razumemo kot nekaj negativnega, nekaj, kar uničuje lokalno kulturo, povzroča uničevanje narave itd. Kako sam doživljaš globalizacijo?
Vedno sem se želel ozreti na stvari z globalnega oziroma univerzalnega vidika, saj je zemlja ena sama. Podobne zadeve se dogajajo povsod in to ne glede na geografske različnosti. Internet je najboljše orodje, ki pripelje skupaj ljudi istega ali podobnega mišljenja. Seveda globalizacija v nekaterih primerih uničuje kulture in tradicije, če nismo pazljivi. Moramo biti skrajno pazljivi pri vsem, kar počnemo in govorimo, toda resnica je vedno zdravilo. Združeni narodi so znak globalne skupnosti. Mislim, da sem to dobro povedal. Toda po pravici povedano je globalizacija zlovešč program, s katerim se lahko Afriki vzame vse, od jezikov, prek rudnih bogastev do narodov. V tem smislu je globalizacija lahko program za ponovno kolonizacijo Afrike. To je dobra hrana za razmišljanje. Ja, k globalizaciji moramo previdno pristopiti.
Pogovarjal se je Peter Semolič
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved
- Peter Semolič: Let skozi noč (o pesmi Barbare Jurša “Nočni let”) - 4. 10. 2024
- Pogovor z Barbaro Jurša - 1. 10. 2024
- Peter Semolič: Samota na ozadju zgodovine (o Razstreljenih sonetih Krištofa Dovjaka) - 24. 7. 2024