Na planetu Zemlja smo vsi popotniki. V osebnem življenju smo na potovanju skozi obdobja rasti – in minevanja, v družbenem pa sredi toka zgodovine: kjer tudi doživljamo vzpone in padce: rojstnemu studencu se odmikamo, kak slovenski zgodovinski preboj je vse bolj za nami, primika pa se ustje v brezbrežno morje. Navzdol gre – v vsakem smislu! – in pri tem človek ni lahkega srca.
Potovanje na splavu iz lastne kože: Nič hudega, in vse prej kot dolgčas, saj je na bregovih kaj videti, spoznati! Kaj spotoma odbrati. In tudi sami smo predmet radovednosti in poželenja, včasih tudi polaščanja in slabega ravnanja. A potem, potem – na božji njivi, vse besede – same rože in venci. Tudi v naši zgodovini bodo antropologi – čez čas seveda! – uzrli sama čudežno junaška in modra ravnanja.
Antropologi danes ugotavljajo, da se je civilizacija, z metafikcijo kulture in umetnosti vred, razvijala ob premikih ljudi, ob izmenjavah dobrin in izkušenj. Res? Res. Že pogled na neposredno okolje nam to sporoča: prizadetost Velenjske kotline zaradi prometnega slepega čreva je menda znana. In sosednja Tuhinjska dolina je zamrznila celo svoj narečni govor, ko skoznjo ni več tekel prometni tok. Znajo pa ti hladilniški kraji zato po starožitno sprejemati, vabiti goste, kot se to na primer dogaja z nami na Lirikonovem festivalu, nekoč Herberštajnskem srečanju …
Vrnimo se k potovanju, ki bogati in bistri pamet, prenaša izkušnje: kako bi se to dogajalo, če ne bi obvladovali ljudje umetnosti sporočanja: besedo. Si z njo ne samo predajali veščine preživetja, ampak tudi pustolovski občutek ob stiku z novim, drugačnim. Vsaka beseda temelji na osvajaštvu govorca in na zaupljivosti in radovednosti poslušalca. Je prenašalka mutiranih bakterij ali virusov in genske odpornosti do kužnih klic. Napastuje nas z drugačnostjo in obenem izzove v nas zavedanje o lastnem jedru in izvirnosti. Tako je to s potjo, potovanjem – kot z besedo, umetniškim ustvarjanjem.
Beseda seveda ni blago ne rudnina. Beseda je pot in jezdna žival na njej.
Moj konj je poezija, usojen mi je bil nekakšen črnobel lipicanec. Za na dvorne slovesnosti ob državnih praznikih ali za cirkuške predstave in druge proslave? Ne, prvobitno, gensko, je to stepska žival, ki se seli, ki dirja, še celo počiva in spi pokonci. Nemirna je, ljubi odprt prostor – prostost! – tudi zdaj, ko je osedlana in me s ponosom nosi čez drn in strn po kamniti gmajni.
Iz svojega tržaškega cirkusa sem svojo žival gnal ven: izven šotorskega platna, izven ograde, konjske staje: pod milo/nemilo nebo in na odprto morje.
Bil sem še čisto majhen in nebogljen, ko mi je bilo podeljeno ime in sem bil označen za Marka. Odtlej bom moral to svojo priložnost, to svojo znamko z vso svojo vsebino vred spraviti v promet. Ji ugotavljati vrednost najprej v rodnem okolju: verjeli ali ne, nihče te ne jemlje resno, saj imajo ljudje ves čas pred sabo podobo otroka in starše za njim, tvoje nečedne plenice in tvoje krive noge. Vse se jim zdi preveč domače, preveč samo po sebi umevno. A je to intimno zrno vse, kar Marko premore. Dediščina, vsakdanji kruh in seme.
Če se ne spraviš na pot, bo tvoj konj postal trmasti osel, potem samorogi kozel (ki ima izrazit in močen, zoprn duh), dokler se ne znajdeš na psu.
S prozo se morda kam visoko zleze, čeprav si z dežele na robu in čez – če seveda učakaš npr. 102 leti. S poezijo pa daleč. Tako daleč, da te včasih ne vidijo niti najbližji. In vendar sem si le tako kaj vreden in lep.
Naj vam predstavim to svojo osebno – intimno ustvarjalno pot!
Če dobro pomislim, se moja potovanja v pesništvu dogajajo na štirih brhkih nogah: najprej je tu pesniško/domišljijsko potovanje v času in prostoru, tako v lirskem drncu kot v epskem galopu, kar mi predstavlja izstop iz domačega zamejskega in tuzemskega podeželja. Od epike bi navedel Jazonovo sled, upesnitev pustolovske moške želje po osvajanju novega, ki mu je v opoziciji ženski element – skratka domače ognjišče in dom spominov, prednikov. Pesnitev v fragmentih se dogaja v naročju Sredozemlja, vse do Kavkaza, časovno pa v dobi 3200 let nazaj, ko je tudi skozi naše kraje potovala odprava Argonavtov s svojo izbrano posadko in tovorom novih veščin, predvsem tehnološkim čudom pridobivanja železa. To se mi je zapisalo ob vznikanju slovenske državnosti, a tudi nove plovbe na osebni ravni. To železo je zdaj že malo zarjavelo, a pesnitev, verjemite, še vedno pričuje o neuničljivem človekovem hrepenenju po novih poteh.
V lirski legi in v zdajšnji čas pa se mi je zapisala tale redkobesedna stvar:
Kdor gre, bi bil rad drugje,
kje daleč, kje bliže.
Kdor ostane, živi po metulje: če.
Če bo svet še kdaj cvetoče polje.
Kdor odide, je še zmerom sam,
kdor na novo pride, vse mu je tuje.
NA SVOJE
Ustavil sem se pri prvi kopitni nogi svojega konja. Drugo, ki tudi ni od muh, mi predstavljajo konkretni književniški skoki, potovanja v bolj ali manj daljni svet: med otroke na kaki šoli ali na kak nastop/branje pred ljudmi s podeželja, torej v okolju, ki me sili v senzibilnost do osnovnih plasti v človeku. Literaril sem že tudi na Kavkazu, v Gruziji, pa v Kolumbiji, v subtropskem mestu Cartagena, pred kakim mesecem še v Povolžju, v osrčju »drevnje« Rusije. Vse to mi je po eni strani nudilo vpogled v nepredstavljive drugačnosti in možnosti za poezijo, tudi za moje nadaljnje ustvarjanje, po drugi pa mi je tako nastopanje pomembno, celo zelo pomembno, da preverjam univerzalno, obstojno v svoji poeziji ali otroški prozi. Ker mi je ta univerzalnost pri poeziji res prvi smisel. Če bi čepel v trendni pisavi in v sodobnih tematskih risih, bi bil morda bolj prikladen za v kritiški in nagradni hipodrom. Pa ostajam raje zvest poeziji, ki živi v razpetosti med intimističnim, vase zazrtim jazom in univerzalnostjo, ki sloni na mravljinčasti podlagi človečnosti. Zadoščenje, potrditev, preverjanje in izčiščevanje lastnega pesniškega habitusa, to si privoščim s takimi potovanji, s fizičnimi stiki in srečanji na vseh koncih sveta, po vseh kotih sveta.
Tretja noga bi v tem mojem razmisleku o potovalnih nagibih in praksah ustvarjalca predstavljalo prevajanje: prevajam, da se prisilim v globinsko branje, v empatijo z meseno snovnostjo teksta, pa tudi zaradi bogatitve lastnega registra – ne samo ubeseditvenih postopkov, pač pa tudi glede geneze skladij in dramatičnih razpok, ki pesniške organizme v drugem jeziku in kulturni danosti konstituirajo. Upam, da ima tudi slovenska pesniška scena od tega korist, saj je moj posredni namen tudi zračiti naš prostor, ga uglaševati s stiki – z ustvarjalnim blagom in sodobniki iz drugih kulturnih ekosistemov. Omenil bi moje nagnjenje k pojavom poezije v narečjih, v prvotnih, živih materinskih jezikih bodisi italijanskega kova ali tudi slovenskega (v Benečiji in Reziji). Prevajati to zvečine zvočno, torej slušno besedno ustvarjanje v knjižni jezik in na papir so vse prej kot mačje solze!
In četrta pegazova noga? Četrta predstavlja – beg pred lastno samozadostnostjo, pred egocentrizmom, ki vodi v ravnodušen odnos do drugačnih v poeziji in v družbi. Proč od modrovanja k dejavnim, nemirnim, tveganim, viharniškim pobegom v neznano. Stran od kulta lastnega imena in lastne obrtne blagovne znamke.
Potovati je treba, z vsakim verzom znova – k poeziji, zgodbi, igri besed: se pri tem ozirati v daljno zvezdo in obvladovati obzorje krog in krog: od prostranega morja, ustja na zahodu – do našpičenih gora, od koder piha veter, moja burja. S posebnim obzirom do pričakovanj bralca ali poslušalca.
In – oprostite – ta moj čut mi zdaj, na kraju pravi tudi, naj opustim estetiko in umovanje, svojo obrtno vzvišenost, ko na moja vrata potrka človek v nesreči, gol in nebogljen, kot te mesece in dni – v nepregledni množici obrazov, fantov, žena, otrok in starcev, ljudje na begu pred nasiljem in stradežem. Popotniki, ki se oklepajo življenja, ki iščejo osnovne pogoje za življenje.
Ker se spet zavem, da sem se tudi sam nekoč tak rodil, brez imena, daleč v tujem kraju (dobesedno v Motecalvu v Irpiniji, na apeninskem grebenu, v zasilni, opuščeni kočuri na robu mesteca, izdolbenega v vulkanski kamen! – in koliko jih je bilo takih, književnikov, iz moje, vojne generacije?!). Pač, rodil sem se in zaživel, ker so se okrog naše družine, črnemu času in režimu navkljub, tamkajšnji ljudje zavedali, da je sočutje kri družbe in človeštva. In da so taki nepovabljeni gostje priložnost za »kupčijo«, s katero prideš do novih znanj, izkušenj, veščin, človečne in genske različice tujca. Znak moči, duhovnega bogastva, ki ga tudi današnja stiska ljudi z bližnjega Bližnjega Vzhoda terja od nas. Ker Vzhod, tudi če je Daljni, je naš in je bližnji, če naj sonce še vstaja na obzorju. Ker je to naša priložnost, da se ob zlu opredeljujemo in ob drugačnem, ob prišleku in tujcu tudi premaknemo iz sebičnega, sklerotiziranega evro-sebe.
Pričujoči esej je bil napisan kot uvodni referat za mednarodni pesniški festival Lirikonfest septembra 2015.
Izšlo je 24 njegovih pesniških zbirk, nekatere so v tujem prevodu ali večjezične. Objavlja prozo za odrasle in mladino, izšlo je 18 knjižnih objav; piše tudi esejistiko, radijske igre.
Njegova dela so objavljena v preko 20 jezikih.
Prejel je nagrado Prešernovega sklada, italijansko vsedržavno nagrado Astrolabio d'oro v Pisi, nagrado Calabria, nagrado Scritture di Frontiera v Trstu.
Prva samostojna pesniška zbirka, »Pesem«, je izšla leta 1969. V letu 2013 so izšle zbirke: »Impulsi di coppia – Parni zagon«, (bibliofilska izdaja, Il girasole, Catania na Siciliji); »Sol na jezik – Sale sulla lingua« (ZTT-EST, Trst), »V kamen, v vodo« (izbor poezije, MK Ljubljana) in otroška dramatika pod naslovom »Sedem mičnih, jezičnih, junaških«, (Knjižna zadruga, Ljubljana).
Obsežnejši izbori poezije: »Sredi zemlje Sredozemlje«, izbor Tone Pavček, 1993; »Potrkaj na žaro«, epske pesnitve, spremni esej Boris Paternu 2001; »Ljube/zenske«, miniaturka, 2003; »V kamen, v vodo«, spremni esej Peter Kolšek, 2013.
Foto (c) Kajetan Kravos
- Pogovor z Markom Kravosom - 17. 1. 2016
- Marko Kravos: *** - 14. 10. 2015
- Marko Kravos: Med intimnim zakotjem in popotniškim tveganjem - 3. 10. 2015