Piše se leto 1982, imam petnajst let in delam prve negotove korake v pesništvo. Na televiziji v osrednjem dnevniku gledam prispevek o pravkar objavljeni knjigi pesmi, zborniku Pesniški almanah mladih. In se zavem dveh stvari: prva je ta, da obstaja nekaj takšnega, kot je založništvo in da je založništvo v globoki krizi. To me kot nekoga, ki se ima že malo za pesnika, globoko potre – nikakor ne morem razumeti, zakaj odgovorni, kdor koli so že, nič ne ukrenejo v zvezi s tem, saj je književnost, še posebej pa poezija, vendarle bistvenega pomena za posameznika in skupnost! Še pomembnejša pa je zame takrat druga stvar: na svetu, celo v Sloveniji, obstaja mlada poezija. Obstajajo mladi ljudje, kot sem sam, ki pišejo pesmi in jih objavljajo v knjigah.
Kak mesec kasneje si Pesniški almanah mladih sposodim v knjižnici. Pri prvem listanju obstanem ob naslovu Pokrajina se tu nagiba proti jugu, ki me prevzame s svojo preprostostjo in hkrati visoko stopnjo poetičnosti. Avtor pesmi, ki se odprejo pod naslovom, je Jure Potokar.
Berem prvo pesem, nemara posvečeno pesnikovemu dekletu Maji: »da je napočil čas branja biografij …«, »da berem nekaj, kar že dolgo poznam, / da mi ni dano ločiti tisto, kar moje // življenje preveva, od tega, kar je zgodovini / pustil prebaviti on,« berem »naj vsak od naju / ostane sam! naj vsak sam odpre svoja okna!«. Govorico pesmi obvladuje prefinjen ritem, skoraj otipljiva tišina, nad katero trepetajo besede, ki jih v liriki pričakujemo, in besede, ki v liriki niso najbolj domače – ob čudovitem glagolu »prevevati« stoji ne tako čudovit glagol »prebaviti«. Pesem je hkrati čutna, skoraj telesna, in eterična. V njej se pojavljajo podobe, ki evocirajo določena razpoloženja (»hladni dež, ki je te dni / lil na prašno zemljo«), in besede, ki prihajajo s področja intelekta (zgodovina, biografija), čustveno zaznamovanim verzom (»naj vsak sam odpre svoja okna!«) sledijo reminiscence na starogrško zgodovino in mitologijo (Poliorketes, sôtêr). Vsi ti momenti vzpostavljajo v pesmi visoko mero napetosti, vendar pa jih v nedeljivo celoto poveže omenjeni ritem, ki je tako stvar pesnikovega v tej zbirki že izdelanega in prepoznavnega pesniškega glasu, kot njegove spretne rabe aliteracije in inverzije.
Pesem se mi zdi za premislek o Potokarjevi poeziji pomembna predvsem zato, ker v njej Potokar očrta prostor pesniškega izrekanja s tem, ko ga razmeji od zgodovine in biografije in gre še korak dlje, ko pokaže na izvor pesniške govorice – na samoto. Morda sem pristranski, saj gre za eno mojih najljubših pesmi, vseeno pa si bom privoščil trditev, da gre tudi za eno ključnih Potokarjevih pesmi, ki odmeva skozi pretežen del njegovega opusa in na poseben način osvetli tudi njegov prvenec Aiton (1980).
Naslov zbirke Aiton prihaja od Homerja. Ob vrnitvi na Itako Odisej noče izdati svoje prave identitete in se zato predstavi kot Aiton. Kolikor je bila morda Potokarjeva izbira naslova slučajna, toliko je tudi v luči prej omenjene pesmi povedna, saj kaže prav na razmejitev pesništva od zgodovine in biografije, pri čemer pa pri Potokarju ne gre za ukinjanje ali zanikanje zgodovine, niti ne za izstop iz nje – Potokar ne pretendira na mesto pesnika vidca – , ampak za razmejitev, ki mu omogoči, da tudi zgodovina postane predmet upesnjevanja, da drobci, ki jih jemlje iz nje, postanejo enakovreden del pesniške igre; z roko v roki s tem gre tudi razmejitev mesta pesniškega izrekanja od pesnikove biografije – pri Potokarju tako ne gre za pesnika, ki bi govoril o Odiseju, niti ne za Odiseja, ki bi govoril, četudi kot pesniška persona, o sebi, temveč gre za Aitona, posebno vrsto subjekta, saj je izmišljija izmišljenega lika, ki mu omogoči distanco tako do upesnjene materije kot do samega teksta in tudi to, da se v kasnejših zbirkah poda v najbolj mejne eksistencialne položaje. Odisejeva menjava identitete tako postane ustanovna gesta novega pesniškega sveta, nove pesniške govorice.
Pesmi se v Aitonu gibljejo po različnih zemljepisnih pokrajinah, vendar pa se zdi, kot da so vse prežarjene s svetlobo Sredozemlja. Na motivni ravni se tako srečamo z Grčijo in liki iz grške zgodovine in mitologije, toda še nemara pomembnejše je to, da Grčija vstopi v Potokarjevo poezijo tudi prek sodobnega pesništva. V pogovoru za pesniški portal www.poiesis.si je pesnik povedal, da je Grčija nanj vplivala v vseh oblikah, tudi prek pesnikov, kot so »Elitis, Seféris, Ritsos in še zlasti Kavafis«, pri katerem se je »naučil smotrnega ravnanja z besedami in metaforami pa navezovanja na zgodovinske osebe ali vire, pokrajine …«
Jure Potokar je redkobeseden pesnik, tako po številu objavljenih pesniških zbirk, kot tudi v samih pesmih. Ko sem prej omenil, da sem imel ob svojem prvem branju njegovih pesmi občutek, da besede trepetajo nad tišino, to ni bila le fraza, ki se lepo sliši – Potokar se kot malokateri slovenski pesnik zaveda pomena tišine kot kriterija zvoka (besede). Morda v Aitonu to še ni tako razvidno, govorica njegovih pesmi tu še ni tako izčiščena kot bo postala dve leti kasneje, in pesmi se še drži neka mera osebnoizpovednega, nenazadnje gre vendarle za prvenec, zato pa tišina »glasno« stopi v ospredje v njegovi tretji zbirki Ambienti zvočnih pokrajin (1986).
Ambienti zvočnih pokrajin so zbirka nenavadnih pesmi – takšne so se mi zdele pred tridesetimi leti in takšne se mi zdijo še danes. Nenavadnost tu ni mišljena kot vrednostna oznaka niti z besedo ne merim na kakršnokoli čudnost besedil, nenavadne so mi zato, ker jih na neki ravni berem kot poudarjeno zvočne pesmi, kot glasbo besed, kar jih v slovenski pesniški tradiciji vodi v bližino na primer Grafenauerjevih Štukatur, hkrati pa kot eksistencialno zaostrene pesniške tekste, pri čemer pa ne znam pokazati, kje naj bi bil tisti rob ali tisti robovi, na katerih se vedno znova urežem. Razen morda na najbolj očitnega, ki se pojavi v uvodni in sklepni pesmi zbirke: »… saj zagotovega ni več / ničesar, razen smrti.« Pesmi so tako hkrati samonanašojoča se pesniška besedila in so eksistencialne, saj v njih na način drobcev odsevajo nekatera temeljna eksistencialna vprašanja, pogostokrat navzoča le v enobesednih naslovih, kot je na primer Pot ali Eno ali eno, ki je hkrati lahko priimek glasbenika Briana Ena in metafizična kategorija. Predvsem pa so to pesmi o zvoku in tišini ali bolje rečeno o veščini poslušanja, na kar v spremni besedi h knjigi opozarja Aleš Debeljak. In sem seveda spet enkrat nekaj povedal narobe, saj so te pesmi, kljub enobesednim naslovom (ob omenjenih Pot in Eno, so tu še Črke, Vosek, Srž, Uho, Sum, Zlom, Molk …), ki nam sugerirajo neko v naprej zamejeno motivno tematsko polje, torej to, o čem naj bi pesem govorila, manj pesmi o nečem (četudi so tudi to!), kot preprosto so! So fino pletena mreža podob, zvokov in pomenov, ki se vzpostavljajo v našem branju le toliko, kolikor jim to omogoči tišina, nad katero se za hip poblisknejo, jo izrišejo in že poniknejo vanjo. Ali če parafraziram Aleša Debeljaka iz spremne besede: te pesmi ne vodijo nikamor in to je prav tisti cilj, kamor hočejo priti – v jeziku osemdesetih let bi lahko rekli, da so rizom, so ogledala, v katera se ujame marsikaj, vendar le za trenutek, da bi naslednji hip spet odsevala le sebe, svojo nemost, svoj molk. Ne vem, ali poznam pesmi, ki bi na tako pesniško prepričljiv način zajele dialektiko zvoka in tišine ne da bi pri tem zdrsnile v brezpomenskost oziroma v čisto zvočnost.
Pesniški prvenec Jureta Potokarja je izšel leta 1980, za zdaj njegova zadnja pesniška zbirka Stvari v praznini leta 1990. Leta 1990 je izšla tudi knjiga intervjujev Začasno bivališče – portreti mlade književne generacije 80-ih let, v kateri se Jure Potokar spominja časa svojih pesniških začetkov: »V 70-ih letih so imeli pesniki bistveno večjo karizmo, kot jo imajo danes. Takrat se je dogajalo, da se je v menzi Študentskega naselja zbralo 800 obiskovalcev na literarnem večeru, na katerem so nastopali Šalamun, Svetina, Jesih, Osojnik, Chubby …«. Leta 1990 temu ni bilo več tako in že se je napovedoval izgon poezije iz javnega prostora, njena marginalizacija. Letnici izida tako oklepata turbulentno desetletje, v katerem sta se svet in poezija močno spremenila, spremenila pa se je tudi Potokarjeva pesniška govorica. Težko bi rekli, da gre pri zbirki Stvari v praznini za radikalni rez s Potokarjevo do takratno pisavo – pesnik je že v Pesniškem almanahu mladih začel uvajati zanj značilno obliko pesmi, tri tercine s sklepnim verzom, ki je postala dominantna oblika v Ambientih zvočnih pokrajin in ki je prevladujoča oblika tudi v Stvareh v praznini; prav tako je tudi tu izjemno pozoren na besedo, na njen zven, vendar pa je zven zdaj drugačen, bolj rezek. Ali rečeno z besedami samega pesnika iz intervjuja v Začasnem bivališču: »Opustil sem, zavestno, vso zvočnost, odločil sem se za banalen, prozaičen zven.« In prav zaradi te spremembe so postali robovi, o katerih sem govoril prej, bolj razvidni, ostrejši.
Jure Potokar se je že v svojem pesniškem prvencu oddaljil od lingvizma, ki je prevladoval v slovenskem pesništvu sedemdesetih let in tudi kasneje se mu kljub poudarjeni zvočnosti ni nikoli zares približal. Bolj kot to ga je zanimalo nekaj drugega, lahko bi se reklo, da ga je zanimala predvsem pokrajina, kjer izvira pesniška govorica, zanimala ga je samota in s samoto povezane »mejne, robne situacije človeške eksistence« kot ugotavlja v spremni besedi k Stvarem v praznini Matevž Kos. Vendar pa – in to je treba poudariti – pri Potokarju samota ni metafizična samota, ampak je posledica nezmožnosti komunikacije. Zato bi v njegovi poeziji, in to v Stvareh v praznini v polnosti pride do izraza, zaman iskali katero tradicionalnih človekovih pribežališč pred eksistencialno grozo, kot so na primer mit, religija, zgodovina, jezik … – v Potokarjevi poeziji je človek preprosto sam, ne osamljen, saj ne gre za poezijo čustvovanja, ampak sam sredi odčaranega in razrediščenega sveta, sveta, v katerem nima več nobenega metafizičnega pokritja,v katerem – spomnimo se – »zagotovega ni več / ničesar, razen smrti.« Prav iz tako diagnosticiranega stanja – torej iz človekove radikalne samote, kot posledice nezmožnosti komunikacije – izvira Potokarjeva poezija. Zato so njegovi verzi pogostokrat temačni in tudi temni, hermetični. Aiton, in upam, da s takšnim poimenovanjem Potokarjevega lirskega subjekta ne zahajam v pretirano nadinterpretacijo, potuje skozi svet in neprizanesljiv do sebe in bralstva beleži prostore samote: zvok »slide kitare, ki zaboli / v trenutku, ko se prst osvobodi strune« in »zamre kot trepetavi / vzgib nečesa v globinah praznega prostora …«; staranje, ki prinese spoznanje, da »že davno nisi več kos okusu časa, // a bolj kot to – najbolj – občutiš žaltavo samoto!«; zavest, da ko »…se tišina, negibnost in obup / zgostita v samoto, ni nič več moč rešiti niti / zaobjeti …«, če citiram nekaj verzov iz različnih pesmi te zbirke. Bralec in bralka potujeta skupaj z njim skozi neskončno praznino, v kateri pesnikovo ostro pero za hip osvetli to ali ono stvar, to ali ono postavo – samotno sredi praznine. V teh pesmih je poezija naletela na svoj rob, na svojo mejo. Na vprašanje Lele B. Njatin v Začasnem bivališču, kaj novega pesnik pripravlja, Potokar odgovori, da je že »toliko zožil ta svoj pristop na to samoto, da v bistvu iz tega lahko narediš en sam radikalen prestop: v totalen molk«.
Po letu 1990 se Jure Potokar vsaj v javnem pogledu zavije v pesniški molk – sredi devetdesetih izide le še cikel pesmi v Literaturi – v molk, ki je trajal vse do danes, ko zapisujem te vrstice.
Piše se leto 2018, imam enainpetdeset let in še vedno sem negotov pred poezijo. V osrednjem dnevniku ne poročajo več o pesniških zbirkah, zato pa je založništvo spet enkrat v globoki krizi in odgovorni – in zdaj vem, kdo so – seveda spet enkrat ne storijo nič. Na računalniku preklapljam med dokumentom s pričujočim besedilom in dokumentom s Potokarjevimi novimi pesmimi. Berem:
»vrata kot meja dveh svetov, ki se nikjer
ne stikata; svet domišljije in slepila,
ki mu nasproti stoji vse, kar naj bi res bilo.
čas je zdaj dokaz, da so tečaji zdržali.«
(Vrata)
Lavrica, 15. maj 2018
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved
- Peter Semolič: Let skozi noč (o pesmi Barbare Jurša “Nočni let”) - 4. 10. 2024
- Pogovor z Barbaro Jurša - 1. 10. 2024
- Peter Semolič: Samota na ozadju zgodovine (o Razstreljenih sonetih Krištofa Dovjaka) - 24. 7. 2024