Naj najin pogovor začnem na drugi strani »produkcijske verige« pesništva: si urednik vsaj zame najbolj kompleksnega elektronskega medija za književnost pri nas www.ludliteratura.si . Ga lahko na kratko predstaviš, kako je nastal, katere ideje te vodijo pri njegovem urejanju? In še, ali meniš, da se s tem, ko se poezija seli na splet tudi že izvija iz geta, v katerem se je znašla v zadnjih desetletjih?
Ko sem začel pred kakšnimi desetimi leti resneje sodelovati z revijo Literatura (kamor me je napotila Vanesa Matajc), sem imel res srečo, da so moje ideje pri uredniških kolegih, posebej pri Urbanu Vovku in Primožu Čučniku, naletele na zainteresirana ušesa. Zdi se mi, da so bili časi takrat v znamenju napredovanja z manjšimi koraki, v smislu literature in revijalistike, ki sem ju dojemal kot nekaj zrelega, izoblikovanega, kar moram osebno šele doseči in šele nato, če sploh, razmišljati o spremembah in izboljšavah, ki celotne strukture ne bi preveč pretresle, ampak jo samo malo raztegnile v različne smeri. Nekoliko kasneje sem spoznal – tudi ob opazovanju mlajših kolegov, ki so že v izhodišču imeli odlične, a bolj radikalne ideje, ki jih ta struktura v svojo škodo enostavno ni mogla povsem integrirati –, da je treba ustvariti neki nov, bolj odprt prostor. Takrat se mi mogoče še ni zdelo tako čudno, če sem bil v kakšni skupini najmlajši, ampak v nekem trenutku se je, praktično čez noč, pojavila nova generacija ustvarjalnih posameznikov, za katere je bilo hitro jasno, da jih bomo izgubili, če se ne bomo znali prilagoditi in prepoznati potenciala njihovih idej. Tudi sam sem večkrat obžaloval, da kakšne ideje nismo mogli uresničiti ne zato, ker nam ne bi bila všeč, ampak zgolj zato, ker smo ob njej ugotovili, da struktura, znotraj katere smo delali, enostavno ni dovolj prožna. Lahko smo, denimo, dobili super tekst, ampak zanj ni bilo prostora. Splet, ki smo ga najprej videli kot podaljšek, sem prepoznal kot tisto možnost, ki bi nam dejansko omogočila nekaj novega, nekaj, kar ne bi bilo obremenjeno s prilagajanjem obstoječim strukturam, čeprav od njih spet ni bilo nujno tako oddaljeno. V zadnjih letih je splet – torej registrirani elektronski medij www.ludliteratura.si – vzpostavil dobre stike ne samo z vsemi generacijami, vključno z najmlajšo, ampak mi je z njim uspelo vzpostaviti tudi neko širšo, mednarodno mrežo, ki se lahko širi mnogo hitreje. Trudim se, da bi dobro izkušnjo, ki sem je bil deležen ob sprejemu na Literaturo, zdaj jaz omogočil drugim. Iskanje oz. pridobivanje novih avtorjev je, ne nazadnje, nadvse razburljivo in izpolnjujoče podjetje.
Bistveno je še vedno, da tudi elektronski medij vodita uredniška vizija in, nujno, selekcija. In ravno tukaj sem začel opažati neke premike, ki nemara kažejo tudi na razlike med generacijami, pri čemer tudi jaz prav gotovo nisem več med najmlajšimi – literatura je postala nekoliko bolj neotipljiva, njen diskurz se je razpršil, kriteriji so čedalje manj jasni. Danes ima skoraj vsak lahko svojo revijo in svojo založbo. To me ne moti, pozdravljam različne uredniške in avtorske vizije. Kar opažam, je bolj to, da je kategorija dobrega že sama po sebi mogoče neaktualna.
Pišeš poezijo in refleksijo poezije, kritiko, na prej omenjenem portalu objavljaš intervjuje s kritiki z vsega sveta o pomenu in mestu kritike v današnji literarni produkciji. Kako sam vidiš razmerje med kritiko in poezijo, kaj je tisto, kar sam kot kritik iščeš v pesniških tekstih?
Proces rasti in zorenja po mojem nujno zajema žrtvovanje lažnih idolov v imenu bolj življenjskih idealov. Prav spomnim se, kako sem nekoč, bilo je v začetku na faksu, razlagal, da ne bom nikoli pisal kritike, ker je to sekundarni žanr, treba se je ukvarjati samo s poezijo, po možnosti čim bolj neberljivo. Umetnost kot nekaj svetega. Potem sem vendarle začel – in vmes praktično prenehal – pisati tudi kritike, ker sem poezijo dejansko razumel oz. sem si to pač domišljal in znal o njej povedati nekaj, kar sem sam pri drugih pogosto pogrešal. A nikoli se mi ni zdelo, da bi bilo treba te vloge kakorkoli razmejevati. Nasprotno, po mojem je dobro, če svoje horizonte razširiš na več področjih hkrati. Najprej si samo pesnik in misliš, da je vse, kar napišeš, samo dobro, potem si kritik in vidiš, kako je vse slabo, na koncu postaneš pa urednik in začneš razmišljati bolj sintetično, bolj si dojemljiv za različne poetike, za nianse, iščeš tisto, kar bi lahko bilo dobro, ne tistega, kar je dobro ali slabo po nekih vnaprejšnjih definicijah ali predsodkih. Na ta način se lahko tvoje dojemanje literature samo poglobi. Naivnost je sicer izbira, vendar slaba.
S tujimi kritiki resneje sodelujem že tretje leto, v glavnem v okviru projekta Slovenska lieratura in tuji kritiki, ki je razdeljen na objave v tisku in na spletu. Ta sodelovanja so pogosto pravi oddih, tudi navdih. K sreči namreč ni ves svet ujetnik naših domačih literarnih in v širšem smislu kulturnih razmerij, tako da večkrat naletim na neverjetno izvirna, neobremenjena, avtorska in/ali kontradiktorna mnenja, ki se mi zdijo vedno osvežujoča. Hotel sem, da bi pri teh sodelovanjih pozabili na tisti dobro znani moment, ko se neki slovenski ustvarjalci doma strašno hvalijo z domnevnimi dosežki iz tujine, za katere ni še nihče slišal, pri nas pa pomenijo ultimativno potrditev, ker je tudi navidezni uspeh v tujini sploh edini resni uspeh … Eden izmed podaljškov tega projekta bo tudi mednarodni kritiški simpozij, ki ga bomo Jak, DSLK, CD in LUD Literatura organizirali konec oktobra.
Kakorkoli, osebno so me vedno zanimali glasovi, ki so znali povezati različna področja, ki so me zmogli prepričati s polnostjo, ne izključujočo čistostjo izkušnje. Razmišljanja pisateljev o drugih pisateljih so nekaj najbolj zanimivega in bolj ko so subjektivna, večjo vrednost imajo, bolj jim zaupam. Kot bralec in urednik namreč najbolj sovražim kritike brez jasnega glasu, ki ne povejo ničesar, ki nimajo mnenja, ki poskušajo biti samo do vseh prijazne.
Kot občasnega kritika pa me pri poeziji ne zanima nič drugega, kot me pri njej zanima tudi sicer – vzajemna odprtost za dialog, v katerem lahko jaz in tekst skoraj enakovredno sodelujeva. Nimam vnaprej pripravljenih kriterijev, a, kot sem rekel, tudi kriterij dobre literature danes nima nujno veljave. Kot kritik pričakujem, da me tekst nagovarja, kot bralec mogoče zgolj, da mi odgovarja.
Kdaj te je poezija prvič nagovorila? Kdaj in zakaj si prvič posegel po peresu z namenom, da napišeš pesem?
Resno? V osmem razredu osnovne šole sem konstantno poslušal Astral Weeks od Vana Morrisona. V nekem trenutku me je to butnilo v nekakšen trans, da sem vzel zvezek in ob poslušanju vanj zapisoval neke vrste meditacijo na besedila. To sem takrat dojemal kot poezijo. Odprli – in pokvarili – so me francoski nadrealisti, prvi ustvarjalni prostor pa mi je odprla delavnica kreativnega pisanja ob koncu srednje šole pri pesnici Danici Križanič Müller. Takrat sem imel že precej jasne predstave o tem, kaj bi naj bila poezija in kaj hočem z njo (v življenju) početi. Nikakor ne pravim, da so bile pravilne.
Zdi se mi, da je za tvojo zgodnjo poezijo značilna določena intenca preseči takratno sočasno pesniško produkcijo, za katero je (bila) značilna precejšnja mera verizma in narativnosti, v smeri (ponovne) avtonomizacije pesmi, torej v smeri takšne pesmi, ki briše referencialne navezave na izvenpesemsko resničnost …
Gotovo. V tistem času sem celo napisal tekst z naslovom Pledoaje za nerazumljivost, nekakšen manifest, ki se mi zdi danes sicer zanimiv, vendar pa se z njim nikakor ne morem več strinjati. Ampak to ni bilo ob prvencu, takoj za njim je prišlo moje nerazumljivo, v estetskem smislu nemara celo nekoliko pretenciozno obdobje (zbirke Ribe in obzornice in Pesmi o koscih in podobnostih). Narativnost me ni preveč zanimala, zato sem iskal svoj jezik, ki sem ga razumel kot nekaj v idealističnem smislu zares pesniškega, kot neko skrivnost, ki jo je treba sprejeti in se ji klanjati brez vprašanja o smislu ali pomenu.
Danes gledam na ti zbirki kot na eksperiment, ki dokumentira predvsem obdobje pred poznavanjem uredniškega dela, ki bi takrat seveda še kako koristilo tudi meni. Ampak bil sem trmast in moja poetika je bila takšna, da nemara niti ni omogočala oz. dovoljevala konstruktivnega uredniškega dela. Kadar danes kot urednik naletim na takšne tekste, mi je hitro jasno, za kaj gre. Včasih kljub temu poskusim kaj komentirati, a se po navadi hitro izkaže, da sem imel prav. Ne gre. Nekaj podobnega se je pokazalo v redkih in poučnih izkušnjah prevajanja v sodelovanju z avtorji. In tukaj spet nastopi prej omenjena zastarelost kategorije dobrega – nekateri imajo največje veselje s tem, da do onemoglosti zagovarjajo svojo poezijo (ali katerikoli drugi tekst), ni jim pa jasno, da vprašanja in težave natančnega bralca, ki bi rad sodeloval in se poskuša neuspešno priklopiti na glavna pomenska in izrazna vozlišča danega teksta, ne izvirajo iz ignorantskega nerazumevanja, temveč mogoče iz komunikacijske zaprtosti teksta, ki ga vsako branje potrdi samo kot nerazumljiv šum. Nekateri tega ne bodo nikoli priznali in se takoj užalijo. Ponavljam, velja za vse tekste, ne zgolj za poezijo. In takšnih tekstov se začnejo ljudje postopoma izogibati in iz previdnosti o njih raje ne rečejo ničesar razen kakše prazne floskule.
No, tista moja poezija je približno takšna. Samozadostna. Manjkal ji je dialog. Manjkal mi je dialog. Zato se trudim, da takšen dialog ne bi manjkal avtorjem, s katerimi sam sodelujem kot urednik. Včasih uspe, včasih ne. Vsekakor pa me samozadostni, zaprti teksti – hermetičnost ne pomeni samo nedostopnosti teksta, temveč v praksi pogosto tudi nedostopnost avtorja – danes utrujajo in dolgočasijo. Lahko so še tako inovativni, subverzivni in revolucionarni, ampak če najprej ne funkcionirajo kot teksti, potem pač ne morejo biti dobri teksti. No, spet same zastarele kategorije!
Katere pesnice in pesnike v slovenskem prostoru si v svojem prvem pesniškem obdobju videl kot poetološko sorodne in na kakšen način? Priznam, da tu nekoliko »preverjam« tudi sebe, saj sem v kritiki o tvoji zbirki Pesmi o koscih in podobnostih (2007) potegnil neko vzporednico med tvojo poezijo in poezijo Barbare Pogačnik, Miklavža Komelja, Karla Hmeljaka …
Hm, ne spomnim se več dobro, omenjena zbirka je bila ne glede na izid napisana še pred Komeljevim Hipodromom, njegovo sijajno prelomno zbirko, ki nas je seveda vse vrgla na rit. Tudi mene, tako kot bolj ali manj vse, ki so ji sledile. Komelj je izjemen, enkraten pesnik, ki mu je s poezijo uspelo nemogoče – v njej so združeni eruditskost, angažirana refleksija in nekakšna neponovljivost nepotvorjene osebne izkušnje, ki je seveda povsem nedostopna. Komelj o na videz trivialnih pripetljajih in kompleksnih vprašanjih umetnosti ali zgodovine piše na enako navdihnjen, popolnoma izviren in neponovljiv način. Kadar govorimo o neljubem enačenju avtorja in subjekta, imamo pred očmi po navadi nekaj drugega. In še najbolj nemogoča stvar pri tem je, da je po nekem čudežu kljub določeni nedostopnosti, celo bizarnosti združil tako rekoč vse bralce, ki so se prisiljeni strinjati glede njegove genialnosti. Ne vem, kako je to mogoče. Sem pa prepričan, da ga marsikdo sprejema, ne da bi ga zares razumel. Podobno kot Šalamun, je Komelj bralce očitno nagovoril v neki bistveni točki, ki jo je nemogoče nagovoriti neposredno, samo zavibrira lahko ob pravi kombinaciji frekvenc, ki se je ne da zadovoljivo razložiti. Mogoče me v tistem času osebno sploh ni nagovarjalo toliko domačih pesnikov; tisti, ki so me, pa mi v estetskem smislu takrat niso bili nujno sorodni. Jakob, Semolič, Dekleva, Čučnik, Zupan, Šalamun … res ne vem več. Bral sem veliko in v vsem iskal tisto potezo, ki bo svet, kot smo ga poznali, postavila na glavo.
V zbirki Privajanje na svetlobo (2009) pride do poetološkega obrata: abstraktnost se umakne konkretnosti, čutnosti … Kako si sam doživel to spremembo v svoji pisavi? Kako na to spremembo gledaš danes z razdalje šestih let? In še, kako globoko v človeka zareže takšna sprememba – gre »zgolj« za spremembo poetike ali ta odmeva tudi v polju etičnega?
Ta zbirka je bila posledica nekaterih že omenjenih sprememb v dojemanju poezije in življenja na splošno. Trčil sem ob svoje meje. Telesne, jezikovne, spoznavne, vse. Zazdelo se mi je, da so bile stvari, ki sem jih pisal prej, slabe. (To izkušnjo bi vsekakor marsikomu privoščil!) Nekomunikativne, nerazumljive, zaprte in zazrte zgolj vase. Spoznal sem, da takšnim tekstom, za katere mogoče misliš, da na nekem nivoju res funkcionirajo, na mnogih drugih spektakularno spodleti. To sem začel dojemati kot revnost, kot pomanjkljivost. Dobil sem toliko drugih (bralskih, uredniških, kritiških, celo nekaj malega prevajalskih) izkušenj, ki jih prej nisem poznal, da sem tiste poskuse uzrl kot zaletavo naivnost. Mogoče se mi tudi zato danes zdi, da ju v pisanju drugih hitro (prehitro?) razkrinkam in samo zamahnem z roko. To lahko dopuščam, vendar se mi ob tem pač ni treba osebno vznemirjati ali navduševati. V zbirki Leto brez idej se o tem pohecam in zapišem, da sem začel s Privajanjem šteti na novo. Verjetno je to nekakšna zrelost. Vmes sem spoznal, in začel sprejemati, odgovornost. Postal sem bolj kritičen do samega sebe. Ugotovil, da ni vse, kar pride iz mene, po definiciji že takoj tudi dobro. Naučil sem se postavljati prioritete in bolje ločiti dobro od slabega. Četudi se načeloma strinjamo, da ne more biti vse dobro, je glede tega v posameznem dialogu včasih še vedno težko doseči konsenz.
Zasledil sem, da naj bi tvoja naslednja pesniška zbirka izšla leta 2017. Med tvojo za zdaj zadnjo zbirko Leto brez idej (2011) in novo zbirko je za današnje čase, ko pesmi in pesniške knjige hitro ponikajo v vsesplošnem šumenju sveta, kar velika razdalja v letih. Morda lahko poveš, kaj botruje tako dolgemu premolku? Kaj ti pomeni zbirka pesmi: zbir v nekem obdobju napisanih pesmi ali celoto, ki je nadrejena posamičnim pesmim? Kako pri tebi nastane pesem in kako nastane zbirka?
Naslov Leto brez idej je bil očitno nekoliko preroški. Leto, ki ni trajalo nujno zgolj 12 mesecev, se je zares začelo šele po izidu. Verjetno sem s to zbirko nekaj zaključil, izčrpal neko obdobje. Bil sem načeloma v dobri koži, ampak brez posebnih revolucionarnih idej glede prihodnosti. Hočem reči, da sem bil z zbirko končno spet zadovoljen in se mi ni bilo treba na silo ukvarjati z novimi estetskimi idejami. Od takrat pa do zdaj sem napisal nekaj res različnih ciklov, od pesmi v prozi do nekakšnih programskih pesniških etud. Vse je bila nova izkušnja, posebej tiste programske pesmi. Njihovo pisanje je bilo celo zabavno in sproščujoče, čeprav je šlo hkrati za intenzivno soočanje z lastnimi zmožnostmi. Za vsakega od teh ciklov sem mislil, da bi iz njega morala nastati nova knjiga. Ker se to ni zgodilo, sem jih za poskus dal vse na en kup, da bi videl, če funkcionirajo vsaj kot zbirka, če iz njih že ne bo nekih konceptualnih knjig. Obenem se je pa – kako prikladno – zgodilo tudi to, da sem začel sam mnogo bolj uživati ob heterogenih zbirkah (predvsem tuje poezije), v katerih me je vsak novi cikel presenetil in me opozoril na časovni razpon med njimi, kar je izkušnji dodalo še dodatno razvojno dimenzijo.
Tri knjige sem torej združil v eno in od teh ciklov je zares živ samo še en. O uredniških pomislekih večletnih programov ipd. sem že pisal [https://www.ludliteratura.si/esej-kolumna/paket-avtorjev-po-ugodni-ceni/], zato nisem hotel biti izjema. Sicer pa mislim, da je pisanje nekaj mnogo bolj načrtnega, kot smo si včasih pripravljeni priznati, kar zahteva določeno profesionalnost, to je pa spet tisto, kar omogoča zgoraj omenjeni dialog. Tu se prava poezija šele začenja, ko ne gre več za goli navdih in srečo (ko je dobra pesem odvisna zgolj od naključja). Tako sem nenapisano knjigo ponudil Neli Malečkar na Mladinski, ki me je prijazno sprejela. Potem sem dal pesmi, kot rečeno, na kup in ugotovil, da je knjiga praktično zaključena. Izšla bi naj 2017 in to mi je čisto okej. Imam še drugo delo, pišem še druge stvari, ni razloga za nestrpnost. Nestrpnost po mojem pokvari marsikatero knjigo – tako kot pri meni Ribe in Kosce. Pretirana potreba po potrditvi se mi danes zdi otročja.
Pri vsem tem je pa najboljše to, da sem pri 35. začel pisati nekakšno kratko prozo. Upam, da ne prezgodaj. Uredniki, kontaktirajte me glede rokopisa!
Pogovarjal se je Peter Semolič
- Pogovor z Andrejem Hočevarjem - 15. 7. 2015