V tvojem pesniškem opusu se mi zdi prelomna zbirka, zbirka Repki (2008); v njej se ti je izčistil izraz, v tvoje pisanje je odkrito vstopila homoerotična tematika. Hkrati pa je zbirka tudi poudarjeno dialoška. Te je k tako oblikovanemu govoru oziroma nagovoru vodila zunajpesemska izkušnja ali tudi pesniška – drugi/druga v pesmi je namreč vedno tudi jaz. Ali gre pri tem za zasnutek persone oziroma maske?
Gledano od zunaj oziroma v smislu opusa, ja, so Repki tisti, vendar zame je (pre)lom druga knjiga, Fizični rob, ker je zahtevala od mene največ poguma. Ker bi jo hotela imeti napisano in objavljeno pred prvo knjigo V pliš, ki je bila napisana v precej kratkem času vmes, in tudi ker sem po Fizičnem robu nujno morala napisati še Nihaje.
Dialoškost, ki jo izpostavljaš, gotovo vznika predvsem iz zunajpesemske izkušnje, kot oblika nagovora v mojih pesmih pa mi pomeni razpiranje pesniškega glasu, kar je hkrati odpiranje sveta na zunaj, odpiranje bralki/bralcu. Gre v drugem tudi za malo igre, prekrivanja in mestoma zakrivanja, tako da v tem smislu nekakšen zasnutek ja, a ne še maska.
Spoznala sva se na študiju Splošnega jezikoslovja. V kolikšni meri je pri tebi poglobljen študij jezika vplival na pesnjenje in na kakšen način? Ali pa je prepad med jezikoslovjem kot znanostjo – in jezikoslovje je zelo blizu eksaktnim znanostim – in pesništvom nepremostljiv …
Gotovo mi je študij splošnega jezikoslovja utrdil jezikovno (samo)zavest. Če pa se spomnim predavanj Marije Golden, so bila čisto vesolje in kot taka blizu poeziji. Kjer med pisanjem poezije razmišljam o jeziku, kjer sem na robovih in v najgloblji miselni koncentraciji, mi to odpira ista miselne kanale, kot so jih omenjena predavanja. Temelji jezikoslovja mi omogočajo jezikovno svobodo.
»Trovrstičnice so vse, ali kaj?« zapišeš v Repkih in, “Fragmenti se manjšajo …”. Ali se ti zdi, da bi danes sploh še lahko kdo napisal na primer novo Pusto deželo, torej pesnitev, v kateri bi na pesniško prepričljiv način zajel neko generalno občutenje sveta, ki preveva našo civilizacijo? Ali pa smo »obsojeni« na zapisovanje intimnih zgodb …
Velike zgodbe, velike teme ali generalno občutenje sveta, kot ga omenjaš, mi niso najbolj blizu, zato se ne postavljam v tovrstno maniro, ali da bi želela uprizarjati glas neke generacije ali celo civilizacije. Je pa mislim da dovolj bralcev, ki jim je blizu nek tak splošen nagovor in učinkuje, in so pesniki, ki jim to ustreza. Se spomnim, da si me nekaj podobnega nekoč že spraševal v zvezi z epom – ne vem, kaj pridobi sodobna refleksija sveta položena v tradicijo take oblike. V prozi in v filmih je to sicer precej uspešno za veliko večino ljudi. Mene osebno že dolžina teh form ne priteguje, ne v poeziji ne v prozi, raje imam ekonomične, minimalistične načine sporočanja. In v glavnem mi ni blizu pozicija, iz katere se piše te različne velike stvaritve, so v temelju ohranjanje ali nadaljevanje tradicionalnega, v čemer pa težje najdem mesto zase. Verjetno je pomembno, koga hočeš nagovarjati s svojim ustvarjanjem, kakšna je zate vloga umetnosti oziroma tvoja vloga v tem, je tudi vprašanje pozicije moči, kaj hočeš s svojim ustvarjanjem, kako razmišljaš o učinkih poezije.
Sicer pa, saj so intimne zgodbe velike zgodbe.
Tvoje pesmi so ritmično izjemno izdelane – kaj ti predstavlja v poeziji ritem? Katera pesniška raven je pri tebi v ospredju: Ritem? Podoba? Pomen? Ali morda lahko reflektiraš, na kakšen način nastane tvoja pesem?
Ja, kot praviš, brez ritma mi moja pesem ni. Sinkope so mi bile dosti pomena v zadnji knjigi. Če imam pomen in nimam ritma, potem se mi izgublja glas. Ampak če nimam pomena, potem tudi sam ritem nima smisla. Nočem zares reflektirati nastajanja pesmi, ampak gotovo je fuzija.
Kdaj in kako je poezija stopila v tvoje življenje? Tomaž Šalamun je nekoč povedal, da obstaja trenutek, ko je spoznal, da je pesnik. Ali tudi pri tebi obstaja takšen trenutek? In še: kaj zate pomeni »biti pesnik/pesnica«?
Se mi zdi, da je bila zame to pri 13, 14 najprej slutnja, in ko sem pozneje čez nekaj let doživela prvi izpad poezije, je prerasla v zavedanje, da to ne bo zgolj zapisovanje za v predal. Eden od ključnih je bil tudi trenutek, ko me je neka oseba na izletu v Pragi pojasnila v družbi, da ‘ona bo pa pesnica’, medtem ko takrat še nisem niti omenjala svojega pisanja; po praški izkušnji sem napisala prvo knjigo. Ugotavljam tudi, da se je moja pesniška zavest pravzaprav razvila sočasno z lezbično.
Biti pesnica je zame način obstajanja in dojemanja sveta, je stalni pozor in odnos skozi jezik.
Tvoja poezija velja nekako za intimistično poezijo, vendar pa se vanjo, vsaj od zbirke Fizični rob (2007) naprej zapisuje tudi družba – kaj meniš o angažirani poeziji? Če poezija sme biti angažirana, na kateri ravni oziroma na kakšen način naj bo?
Poezija (umetnost), ki se hkrati za nič ne zavzema, verjetno na neki točki zmanjka. Zavest o družbi je nujna, kako pa je izražena v tvoji poeziji, je stvar izbire. Upor ima več oblik. Katero oziroma čigavo poezijo se pri nas označuje kot angažirano – vsekakor je (bilo) za odkrite lgbt avtorice in avtorje praviloma obvezno presojanje njihove/naše vrednosti pisave skozi ta parameter – je zanimivo. Ali intimistična poezija ni angažirana? Ali je angažirana poezija manj vredna? Vprašanje je najprej, kaj pojmuješ kot angažiranost v (sodobni) poeziji oziroma kaj s sintagmo angažirana poezija. Jasno kritiko družbe, očitno ideologijo, drezanje v ustaljeno družbeno delovanje in splošne mentalne slike, vzorce delovanja? Kadar se neka poezija ogoli na način, da se na neki točki hkrati niti ne dviguje nad to oziroma zanemari druge dimenzije, zanemari jezik itd., potem običajno šibi svojo umetniškost, si mislim. Ampak ne vem, če je smiselno določati na splošno, kakšna poezija sme ali ne sme biti.
V zbirki Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda (2012) zunanji svet vdira v pesmi na drugačen način, vdira skozi simboliko živali … Ali so te živali samo živali ali tudi simboli za nekaj? Zakaj, če je temu tako, si se obrnila k takšnem govoru?
Oboje so. Najbolj očitni so golobi. Oni so v knjigi, ker se jih nisem mogla znebiti z balkona in so me spravljali v dnevno stisko (letos so na srečo malo manj redni), so pa prerasli v simbol, ko so se mi na specifičen način začeli seliti v sanje, ob točno določenih situacija čez dan (ki niso imeli zveze z njimi). Kar se ostalih živali tiče, so malo bolj kompleksne. Ne morem reči, da sem se načrtno/namerno obrnila k ‘takemu govoru’, zgodil se je. Nočem preveč secirati svojega pisanja za zunaj, na zunaj.
Kako se lotiš sestavljanja pesniške zbirke – ali pišeš pesmi že z neko vizijo celote ali se ti naknadno sestavijo v knjigo? V zbirki Nihaji (2010), kjer so razdelki zbirke opremljeni z letnicami, so najbrž pesmi, ki so starejšega datuma kot pesmi v drugih zbirkah …
Različno so nastale, nekatere kot vizija celote (gotovo prva in druga), ostale sem bolj pisala, pisala, pisala, in sproti ugotavljala, kakšno knjigo pišem, recimo Repke in Nihaje sem večinoma vzporedno pisala. Nihaji so malo nenavadni po tem, ker so letnice zamotane – eno je umestitev pesmi glede na čas nastanka, eno je umestitev ‘dogodkov’ po časovni dimenziji, eno je umestitev pesmi glede na obdobje, v katerega bi lahko sodila po občutenju, pogledu, so pa tudi nastali kot celota.
Za zadnjo knjigo Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda sem najprej mislila, da bo neka ekološka knjiga ali predvsem o povezavi narava-žival-človek, pa so od te prvotne ideje v glavnem ostali le zelene platnice ter nekaj golobov, psov in levov.
V svojih pesmih pogosto kršiš pravopisna pravila, še posebej na področju interpunkcije. Kaj te vodi k temu?
Čim bolj avtentično se izrazit, čim bolj slediti svoj pomen in ustvariti svoj pomen(e), potreba po osvobajanju in ustvarjanju sveta, včasih nujnost po onkraj in vedno uživanje v živem jeziku.
Omenjal sem Eliota in Pusto deželo, ki jo je Eliot napisal med dopustom. Ezra Pound je na osnovi tega zahteval, da se Eliotu omogoči sinekura, saj mu služba onemogoča pisanje poezije. Si zaposlena, delaš kot učiteljica. Ali se ti zdi, da bi se s tem, ko bi imela neko sinekuro – in nekatere države imajo to tako urejeno še danes – lahko bolj posvetila pesništvu?
Služba meni ne onemogoča pisanja, mi pa onemogoča bolj svobodno, recimo boemsko življenje. Bi kdaj raje pisala kot popravljala kontrolne naloge in bi kdaj raje noč preživela v poeziji, kot spala, pa se to ne izide, saj zjutraj vstajam za službo, v kakršni se ti nepripravljenost hitro vrne. Sem pa s svojim delom tudi bolj tesno pripeta na realnost. Ob drugačni službi ali brez nje bi lahko več brala in verjetno umetniško, intelektualno delovala širše, gotovo bi si privoščila več tujine. Zaradi službe moram predvsem prilagajati svoja pesniška udejstvovanja oziroma gostovanja in siceršnja druženja, samega pisanja pesmi pa ni bilo za zdaj nič manj.
Pogovarjal se je Peter Semolič
- Pogovor s Kristino Hočevar - 10. 6. 2015