Ob meni je vedno nekdo,
prek katerega se prepoznavam,
čeprav ne vidim drugega kot nejasen obris,
ki me spremlja,
sledi obraznih potez
v svetlobah in teminah mojega spomina.
Kljub občasnim dvomom,
ki me navdajajo,
se ravnam po njegovih nasvetih.
V vsaki nevarnosti je z mano.
Če sem miren,
se mi kot zvest pes postavi ob stran,
in okoli mojega vratu je šal,
ki me varuje pred vlago, pred mrazom.
Ko se spusti noč, me gleda, kako spim.
Dolga leta je že moj sopotnik,
izumil je nešteto načinov,
da bi bil z mano, ne da bi ga opazil.
Morda pripet na obleko
otroškega prijatelja iz otroštva?
Morda na obraz mojega očeta
ali na korake najmlajšega sina?
Morda prekrit s poljubi
ljubimk?
Morda je moja rastoča zavest,
morda moja že odrasla podzavest –
narekuje mi izkušnje
in me pozna,
kot me ne pozna nihče na svetu.
Razmišljam
in se samotno menim s sabo,
kot bi se menil s svojim duhom
ali angelom varuhom
med vsemi tistimi osebami, ki so jaz.
Prevedel Peter Semolič
(pesem bo objavljena v dvojezični pesniški zbirki Teža otoka / La isla en peso – Sodobna kubanska poezija / Poesía cubana contemporánea, ki izide aprila 2017)
- Pierre Bernet Ferrand: Alter ego - 12. 4. 2017