Miriam Drev POEZIJA, PRISPEVKI

Miriam Drev: Hommage – adijo!

Grem med ljudi,

izza svojih vrat, besednih zvez,

mogoče po kis in moko v dežurno prodajalno

nedaleč od starega mestnega jedra,

kjer nič, kar je naprodaj, ni vrhunsko,

kvečjemu solidno in navzdol, kislice

po zgledu enega starčka,

notorične sorte iz polpreteklih dni.

Prijazna, sprijaznjena trgovka, poleti

in pozimi enako, notri do devetih,

ko končno spusti kovinsko roleto.

Kupci odhajamo, z vinskim kisom,

s cigaretami, kruhom v vrečki,

brezdomec s klopce pod vrbo, kjer brglez

z glavo navzdol navpično po deblu

pobira žužke izpod lubja,

pa s cvičkom kar pod pazduho.

 

Vrvež dneva se kot mitska zver

zažira sebi v rep,

na videz enak v nedogled, čeprav je stari

s svojimi čiki in z litrco tretja,

mogoče četrta replika klošarja na tem bregu,

in je Borut, stalni s Šuštarskega – čokat,

krivonog, varuh zanikrnih ščenet, s fobijo

pred zobarskim svedrom –

že pred jesenjo »kar na hitrco šel«, kot izvem

v vrsti pred pultom,

 

ta modrovalec s periferije,

ta duša, nič bolj razdrapana

in potrebna popravil

od moje.

 

Miriam Drev
Latest posts by Miriam Drev (see all)